Čustva zaznamujejo vse naše izkušnje, so odzivi na dražljaje ali okoliščine, ki so nam pomembni. Pomagajo nam premagovati izzive in nas v nekaterih primerih omejujejo. Vplivajo na naš telesni odziv, kot je zardevanje, dvih srčnega utripa, potenje, mimika rok, obraza, gibanja oči. Ob novih situacijah se ustvarjajo čustveni spomini. To je del spomina, ki vključuje naše občutke, ki smo jih občutili od situacijah iz preteklosti in nas vsakič znova postavi pred vprašanje ali bomo zbežali ali se spopadli.
Čustva vplivajo na odnos z drugimi, celo bolj kot si mislimo. Vsi si želimo imeti ob sebi osebo, ki bo razumela naše občutke. Nepoznavanje občutkov ni problem otrok, temveč problem celotne družbe. Nemalokrat se zgodi, da se tudi kot odrasli znajdemo v situacijah v katerih ne znamo reagirati (npr. slaba novica, ki je prizadela znanko). V vrtcih in šolah se poudarja pomen čustev, še vedno pa je družina jedro, ki bi morala postaviti dobre temelje. Pomembno je, da čustva znamo prepoznati in se nanje primerno odzvati, ne le zgolj na podlagi čustvenega spomina temveč razumevanja.
Zakaj toliko govorimo o čustvih? Pri razumevanju čustev ne moremo izhajati iz našega otroštva. Mi smo poletja preživeli z drugimi otroci, redkokdo je namesto ulice izbral računalnik, nekateri ga celo nismo imeli. Danes je drugače. Digitalna doba je sabo prinesla tudi pasti – pomanjkanje socializacije in empatije, sovražni govor zaradi spletne anonimonosti. Lažne novice so zamajale zdravi razum, včasih celo tako da ne vemo več kaj je res in kaj ni. Zato je tako pomembno, da otrokom beremo, pripovedujemo in govorimo o čustvih. Nič ni narobe, če je mamica žalostna, ker je razbila kozarec, oče jezen, ker se mu je pokvaril avto, bratec nestrpen, ker ne dobi takoj čaja in babica neučakana, ker bus zamuja.
Čustva dajejo življenju barvo. Njihova poglavitna funkcija je preživetje. To opazimo že pri dojenčku, ob občutku neugodja začne jokati. Joka tudi ko si želi mamine bližine.
Kasneje nas okolje pripelje do čustvenega kaosa. Vse nas vrže iz tira brez razloga, zaradi čustvenega učenja je naslednjič če hujše in hujše. Velikokrat tudi nam, staršem manjka zgodba o bitjih, ki so razrešila svoje čustvene dileme. Samo pomislite, kako bo šele težko otrokom, če jih ne boste naučili čustev.
Naučimo jih dele telesa, oblačila, barve, pozabimo pa na čustva
Otroka najprej naučimo kje ima roke, noge, oči, ušesa itd…kot bi mignil se nauči poimenovati svojo garderobo, čustva pa pogosto ostanejo pozabljena. Za nas je samoumevno, da smeh pomeni veselje, za otroke ne. Svet je poln prikritega oglaševanja, bombandiranja z informacijami in čustvenim kaosom. Za kvaliteten razvoj, uspeh, dobro kariero in vse kar si želite za svoje otroke je ključno dobro razumevanje svojih in drugih čustev.
Prva leta življenja polagamo temelje za čustveno inteligenco v prihodnosti
Otrok še ni sposoben prepoznavati svojih čustev, zato to vlogo prevzemajo starši. V nasprotnem primeru otrok doživlja stiske, ki ga spremljajo tudi kasneje v življenju. Pri treh mesecih se otrok namenoma nasmehne, da bi sprožil pri mami čustvo veselja. Med prvim in drugim letom otrok spoznava, da se svet ne vrti okoli njega. Pojavljati se začnejo negativna čustva, kot so jeza in trma. Kasneje tudi kompleksna čustva.
Pri nas doma fanta čustva menjavata iz minut v minuto. V enem trenutku se objema, v drugem sta eden na drugega ljubosumna. Čustvena nihanja ne dojemam kot del odraščanja, temveč kot priložnost, da otroka naučim lekcij za življenje.
V pomoč mi je knjiga “pisani svet čustev”, kjer imena glavnih likov pogosto zamenjata imena mojih fantov.
Ko otrok začne opisovati svoja čustva
Po drugem letu otrok začne opisovati svoja čustva »Jezen se«, »Srečen sem«, itd. Velikokrat se tudi poskuša sam potolažiti z besedami »vse bo uredu, ne jokaj«. To se je naučil od staršev. Njihov besednjak opisovanja čustev je skop pri čemer mu lahko pomagamo preko zgodb.
Vsi si želimo, da se otroci razvijejo v samostojna in čuteča bitja. V svetu kjer je sramotno moškim jokati in pokazati strah je čustvovanje toliko težje. Ni pa nemogoče.
Pri opisovanju čustev nam hitro zmanjka besed. Na pomoč priskočijo junaki zgodb, ki so v pomoč tudi staršem. Skoraj vsak otrok je imel pod svojo posteljo pošast, kačo ali pajka, ki ga je strašila ob ugasnjeni luči. Odrasli smo, pošast je zgubila svojo moč. Kolikokrat smo pomislili, da otrok joka, ker ga težijo enake skrbi? Ker se ne upa pogledati pod posteljo in nam tega ne zna povedati, da ga je strah. Kriči, da je nekaj pod posteljo, mi ga pa prepričujemo da tega ni. Moja mama je velikokrat rekla: »Strah je votel, noter ga pa ni«. Preden sem dojela, so že vse pošasti izginile izpod moje postelje.
Čustva nam pomagajo skozi življenje
Življenje v vrtcu je lahko prijetna izkušnja, ki nas spremlja skozi celo življenje. Lahko pa je ravno obratno, breme, s katerim se otrok sooča vsak dan in si želi, da čimprej mine. Zgodba o kravi in ovci opisuje pomanjkanje spoštovanja. Ovca je bila ves čas zaničevana s strani krave, dokler se na stran ovce ni postavil vrabček in ji povrnil samozavest.
Čustva lahko močno zamajejo otrokov svet. Pridejo iznenada in pripravljenost nanje preko zgodb jim olajša soočenje s čustvi.
Več o pisanem svetu čustev si preberite TUKAJ.
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
