Lahko mamice z otroci ukrademo parkirno mesto invalidu

Tako kot ostale se je tudi mene dotaknila kolumna Eme Kurent in rada bi izrazila mnenje, pod katerega verjamem, da bi se podpisalo večina mamic. Ne predstavljam si, da bi osebo, ki je tako ali drugače ovirana primerjala z zdravim človekom. Ne razumite narobe, mamice imamo težave, vendar ne takih, da bi morale vzeti parkirno mesto šibkejšim.

---

Preden sem postala mamica si nisem predstavljala kakšen problem bodo zame predstavljali neurejeni robniki. Živim v prestolnici Ljubljane in vsakodnevno večkrat naletim na robnik brez klančine. S premagovanjem robnika tvegaš, da se bo otrok zbudil in bo nastal problem. Temu se lahko izognemo tako, da izberemo drugo pot ali pa otroka z lupino prenesemo do cilja. Invalid ne more »sam sebe prenesti«. Prečkati mora robnik kakor ve in zna.

Potrebujemo mamice privilegij pri parkiranju?

Mamice rade vozičkamo in če želimo do trgovine, razdalja ni ovira, temveč širina parkirnega prostora. Pred enim tednom sem pred ZD Šiška parkirala na navadnem parkirišču (parkirišča za mamice ni, kljub temu da imajo pediatrični oddelek). Poleg mene je zelo blizu parkiral starejši gospod, tako da lupinice nikakor nisem uspela spraviti v avto. Potrkala sem mu na šipo in ga prijazno prosila, če se lahko z avtom zapelje malo ven, da bom jaz uspela v avto spraviti lupinico. Če bi to naredila jaz, bi trajalo dlje in povzročila bi gnečo.

Mamice ne potrebujemo parkirišča blizu trgovskega centra, tako kot invalidi, še posebej tisti ki nimajo električnih vozičkov, ampak potrebujemo samo široka parkirišča. Ne morem si predstavljati, da bi se morala na invalidskem vozičku z rokami prevoziti celo parkirišče. Ko sem za eno ure sedla na voziček sem ugotovila, da za premikanje potrebuješ veliko moči.  Če samo lupim krompir dlje časa, dobim že žulje, kaj šele vožnja vozička skozi celo parkirišče. Nekatere se znajdemo tako, da parkiramo na zadnje parkirišče ob robniku, druge spet drugače.

Mamice smo doma in imamo čas

Mamice smo prvo leto po rojstvu otroka na porodniški – imamo čas, da parkiramo dlje od vrat trgovine in se privozičkamo do trgovine. Od 1-3 let lahko mamice uveljavljamo polovičko prispevkov. Kar pomeni da nam 4 ure prispevkov plača delodajalec, 4 ure pa CSD (center za socialno delo). Mamice torej lahko delamo samo 4 ure, seveda če nam višina plače to dopušča.

Prepričana sem, da se prava mama, ki se zaveda morebitnih zdravstvenih težav otrok v prihodnosti – Rak in druge bolezni, ne bo imela srca ukrasti prostora invalidu.

Nalepka otrok v avtu

Ne gre za »modno muho«. Nalepka opozarja, da je se v avtu vozi dragocen tovor, ki potrebuje za izstop nekoliko več prostora.

Od kar imam otroka in parkiram nekoliko dlje od drugega avtomobila (pred našim blokom, parkirišča niso označena), vsak dan na avtu opazim novo prasko. A veste zakaj? Ker prostor med avtomobiloma ljudje izkoristijo, da gredo mimo z vrečkami, smetmi in tudi kolesom. Avtomobil je parkiran na parkirnem mestu in nikogar ne ovira.

Slovenci smo pač taki, izkoristimo radi luknje, pa naj bodo to pravne ali luknje med avtomobili.

Sklepam, da imajo invalidi podoben problem. Tisti, ki ne spregledajo nalepke in parkirajo dovolj daleč omogočajo mimoidočim dodaten prehod, tisti ki nalepke ne opazijo, pa parkirajo tako blizu, da se še zdrav človek ne bi zvlekel v avto.

Starostniki za volanom

Pred dvema letoma sva bila s partnerjem udeležena v prometni nesreči. 83 – letni voznik naju je enostavno spregledal. Najin avto je bil popolnoma uničen, jaz pa ukleščena v vozilu.  Gospod je želel pobegniti vendar se je zaradi predrtih gum kmalu ustavil. Ko sta se izvlekla iz avta je on komentiral da bi bilo žal ubiti tako mladega človeka, med tem ko je njegovo gospo všičnilo v križu, držalo pa jo je toliko časa, dokler niso prišli policisti. Na urgenci so mi takoj dali invalidski voziček in me prednostno obravnavali – zaradi bolečin se nisem mogla postaviti pokončno. Večjih poškodb sicer niso ugotovili, posledice pa čutim še danes.

Gospodu takrat izpita niso vzeli. Verjamem, da še vedno vozi. Si predstavljate, da boste takšnega gospoda srečale, ko boste z vozičkom prečkale cesto ob zelenem semaforju ali pa ko bo vaša najstniška hči s prijateljico šla iz šole (to sta samo dva tragična primera, ki sta se zgodila na slovenskih cestah zaradi prevožene rdeče luči). Gospod bo pač spregledal rdečo luč, ker bomo prvega in se mu bo mudilo v trgovino. Potem pa se bo hudoval, da bi želel parkirišče za starejše blizu trgovine.