Na pomoč! Otrok se meče po tleh

Prvič dejanje v starših sproži šok, nemoč, ko se zgodi večkrat tudi sram in jezo. Otrok se meče po tleh iz enega samega razloga – potrebe po tem, da je opažen. Ne zna ubesediti svojih čustev in potreb, hkrati pa želi, da mu berete misli oziroma ste mu velikokrat ustregli čeprav ni prosil za pomoč. Strokovnjaki takšne in drugačne upore majhni otrok imenujejo trma, jaz pa občutek nemoči. Samo predstavljajte si, da bi želeli na Kitajskem naročiti kozarec vode, pa ne znate jezika. Poskušate nakazati s kretnjami, vendar vas vsi ignorirajo. Postali boste jezni in naredili vse, da vas opazijo – ker ste nemočni. 

---

Občutek nemoči

Ko se je Nik prvič vrgel na tla še ni govoril. Zgodilo se je pred hladilnikom. Poskušala sem ga potolažiti pa je bilo še huje. Ko sem odšla iz prostora je nehal jokati. Metanje po tleh je postalo vse pogosteje. Vrgel se je v največjo lužo (otroci so eksperti v iskanju ekstremnih situacij) in jokal. Počutila sem se nemočno – jaz in on. V tistem trenutku sem si želela, da bi znala pravilno odreagirati. Poskušala sem ga pobrati – bilo je še huje. Šla sem nekaj metrov naprej, jokal je še bolj glasno. Poskušala sem ga zamotiti s igračo, vrgel jo je ob tla.

Razmišljala sem kje v vzgoji sem naredila napako. Vsakič sem ga pohvalila, ko je naredil kaj dobrega. Poslušala sem ga. Namenila sem mu veliko pozornosti, se z njim igrala in bila tudi psihično prisotna. Napadi občutka nemoči so bili pogostejši in močnejši. Kaj pa zdaj?

Ko se je vrgel zunaj na tla bi ga najraje vzdignila, odnesla domov in ga zaprla v sobo. Pa nisem naredila nič od tega. Stala sem poleg njega, se pogovarjala z njim in ga opazovala v upanju, da tokrat mine hitreje kot prejšnjič. Včasih sem čakala, da napad mine tudi pol ure. Mimoidoči so ga želeli potolažiti ko je ležal v luži, on pa se je še bolj drl in jaz sem dobila nekaj grdih pogledov češ kakšna mama sem, da ga ne znam potolažiti.

Zanimivo je to, da se je možu redko vrgel na tla. Najraje je to naredil pri meni. Začela sem razmišljati, kje je MOJ problem. 

Pri nas doma Niku ni bilo potrebno prositi za nič. Ob točno določeni uri je bilo na mizi kosilo, če ga ni želel, ga je pljunil ven in jaz sem mu v skrbi za njegovo zdravje ponudila nekaj drugega. NAPAKA, ki je takrat nisem videla. Vedno je bil nezahteven otrok, če sem ga postavila nekam je tam stal in čakal, okolica ga je prepoznavala kot zelo pridnega in poslušnega otroka, dokler ni začel izražati svoje volje. Vedno sem se namesto njega odločala jaz, ker on ni. Jaz sem mu izbrala čevlje, jaz sem mu pomagala obleči hlače, vse sem naredila jaz.

Prišel je trenutek, ko je želel narediti sam, pa ni znal ali ni mogel. Povedati ni znal in s tem se je sprožil njegov rdeči gumb. 

Sprožilci

Občutek nemoči so sprožili sprožilci. Rdeči gumbi, ki jih imamo vsi, le da so pri otrocih bolj občutljivi. Vsi vemo, da sprožanje gumba v nekaterih situacijah ni primerno oziroma bi stvar še poslabšali (npr. če bi se razburjali nad policijskim avtomobilom, ki nam je vzel prednost). Tudi otroci vedo, kje lahko popustijo zavore in kje ne.

Bodite pozorni na sprožilce, poskušajte jih predvidevati.

Nam so pri izogibanju sprožilcem pomagale naslednje tehnike:

• štetje korakov
• petje pesmic (ko je začel govoriti)
• opisovanje okolice

Sprožilci so nepredvidljivi in tisto, kar je bilo včeraj še OK, danes lahko ni več OK. Kako reagirati, ko pride do občutka nemoči?

• Ostanite mirni. Poskusite se sprostiti tako, da štejete od deset nazaj. Občutek nemoči lahko opišemo z letalsko turbulenco. Če želite pomagati otroku, morate masko najprej nadeti sebi – tukaj velja enako.
• Z otrokom poskusite vzpostaviti očesni stik. Če vam to uspe ste situacijo skoraj že rešili. Če ne gre, vstajajte z mirnim pripovedovanjem. Slej ko prej se bo umiril.
• Ignoriranje lahko privede do večje stiske. Bodite ob otroku. Potrebuje vas.
• Na silo ne uveljavljajte svoje volje. Ne silite ga, da se premakne, razen če bi to bilo zanj nevarno. Tako kot mi, tudi otrok za pomiritev svojih čustev potrebuje čas. Nekateri več, nekateri manj.

Mamica, nič nisi naredila narobe

Sedaj ko starejšega primerjam z mlajšim sinom vidim, da veliko zavisi od karakterja. Lan že od šestih mesecev naprej kaže željo po tem, da stvari naredi sam in pomagam mu le toliko, kot potrebuje.

Naučila sem se, da ni cilj otroku dati moč, ko se vrže na tla, čeprav sem na začetku to zmotno mislila. Zavedam se, da sem priložnost za moč izgubila s trenutkom, ko se je vrgel na tla. Če bi mel moč, do reakcije ne bi prišlo.

Na to da se otrok vrže na tla nobena družina ni imuna. S pravo reakcijo lahko skrajša to obdobje ali pa ga podaljša za nedoločen čas. Ko otrok ugotovi, da je metanje učinkovito za dosego cilja je to njegova nova moč. Namesto besed in prošnje se bo vrgel na tla.

Ne vem koliko turbulenc nemoči bomo morali dati skozi v prihodnost. Pri prvem sinu sem dobila trdo kožo. Vseeno mi je kaj si misli okolica in ko sama vidim otroka na tleh, pomislim na mamo. Kako ji je težko pri srcu in kako neprijetno se počuti. Niti na pamet mi ne pride, da bi ji namenila komentar. To je stvar, ki jo morajo razrešiti sami doma. Ko boš v tej situaciji, ne pozabi, da si SUPER MAMA, ki zmore premagati vse, tudi obdobje trme.