Zadnje čase sem bila na blogu manj aktivna zaradi osebnih težav. Nisem vedela ali naj jih delim z vami ali ne, sedaj mislim da je čas, da javno izpostavim mojo življenjsko izkušnjo zato, ker želim pomagati puncam, ki ste se znašle v podobni situaciji. Nič ni nerešljivo, le pravi pristop morate izbrati. Moji zadnji meseci nosečnosti so bili psihično naporni, ravno tako obdobje, ki ga preživljam sedaj. Vsak dan se borim sama s sabo, iščem moč in se opiram na upanje, da bo nekoč bolje.
Smrt
V zadnjem letu sem se naučila pomembnih lekcij. Živeti je potrebno za ta trenutek in se znati oprijeti drobnih stvari, ki lepšajo življenje. Vsak dan je nova preizkušnja in tudi takrat, ko najmanj pričakuješ, lahko izgubiš vse.
Bil je sončen avgustovski dan. S kužkom sva se po razteznih vajah ulegla na posteljo in si ogledala film. Okoli dveh je partner prišel iz službe, čutila sem, da nekaj ni prav. Prosil me je, da se usedem, saj mi mora nekaj povedati…. novica je prišla kot strela z jasnega. Vse je bilo tako megleno.
Nisem želela verjeti da je res, da sem izgubila očeta kar tako, v nekem trenutku. Znašla sem se v vrtiljaku misli. Ali naj grem na pogreb? Kako bo po pogrebu? Kakšna je moja vloga itd. Partner me je odpeljal domov, kjer sva bila tri dni. Imela sem občutek, kot da se to ne dogaja. Da gre za igro, ki se bo nekoč končala in bo vse uredu. Pa ni bilo nikoli. Očeta ni bilo nazaj. To je bila resnica, ki sem jo morala tako ali drugače sprejeti v 5. mesecu nosečnosti. Če pogledam nazaj, pogreb sem prestala in še vedno sem tukaj. Odločila sem se za borbo in uspela.
Ko sanjsko življenje pretrga bolezen
Lahko trdim, da sva imela vse. In hvaležna sem za vse trenutke, ki sva jih preživela in hkrati upam, da jih bo še veliko. V enem trenutku sva se potapljala v Rdečem morju, v drugem se sprehajala po Rimu in nakupovala v Milanu. Do septembra 2018- 2 tedna po smrti očeta je bil partner moj zaveznik in oseba na katero sem se lahko zanesla.
Nepričakovano se je med naju s partnerjem vrinila huda nevrološka bolečina živca. Pravijo, da najhujša kar jo človeško telo lahko premore in lahko traja več mesecev. Začela sva hoditi pot od zdravnika do zdravnika. Zaradi močnih tablet so partnerju prepovedali voziti avto in za vse sem ostala sama, kasneje so ga tudi zaradi intenzivnih preiskav hospitalizirali. Zdravila so ga popolnoma spremenila. Ni vedel kaj se dogaja okoli njega, bil je v svojem svetu, v katerem ni bilo več prostora zame.
Velikokrat sem šele zvečer ugotovila, da v tistem dnevu nisem ničesar pojedla.
Pomemben je bil samo on. Večkrat sem mu poskušala povedati, kako se počutim ampak sredi moje izpovedi je povedal kaj o sebi in dogodkih v bolnišnici. Zaradi njegovih težav sem bila odrinjena na stranski tir in ga kljub temu obiskovala. Kako sem uspela preživeti psihičen pritisk, ne vem!
Živela se na avtopilotu. Avtomatsko sem opravljala vsa opravila, včasih je prišlo do “programske napake” in sem nekatere funkcije preskočila, na koncu pa sem prišla na cilj.
Vsak korak sem skrbno načrtovala in organizirala čas. Priznam, da sem nase velikokrat pozabila. Ko sediš za prazno mizo, kmalu izgubiš motivacijo za kosilo. Enostavno ti ni več do ničesar. Oklenila sem se dveh močnih razlogov, zaradi katerih verjamem, da mi je uspelo: Nika, ki je bil na poti in me brcal ves čas in kužka, ki je svojo glavico porinil pod mojo roko takrat, ko so mi solze oblile oči.
Nisem želela biti tarča pomilovanja, zato sem navzven ostajala močna.
Bila sem razpeta med obiskom v bolnišnici z upanjem, da bo bolečina živca pri partnerju minila in ga bom odpeljala domov in domom, ki to ni več bil. Velikokrat sem šele zvečer ugotovila, da v tistem dnevu nisem ničesar pojedla. Prišli so dnevi, ko sem bila lačna ob dobro založenem hladilniku in nisem imela niti malo motivacije, da bi si skuhala obrok, ker bi morala potem še pomivati posodo in odnesti smeti. Na enkrat se ti zdi čokolada najboljša rešitev.
Nikogar nisem imela s katerim bi lahko odprto govorila in bi me razumel. Nisem želela biti tarča pomilovanja, zato sem navzven ostajala močna. Vsak teden sem pričela znova, polna upanja, da bomo nekoč ponovno skupaj. Ko so ljudje govorili o nosečniški in poporodni depresiji se mi je vse skupaj zdelo smešno. Nisem imela časa, da bi pazila na moje psihično počutje in se predala depresiji. Živela se na avtopilotu. Avtomatsko sem opravljala vsa opravila, včasih je prišlo do “programske napake” in sem nekatere funkcije preskočila, na koncu pa sem prišla na cilj.
Danes gredo stvari na bolje, partner ima še vedno preiskave zaradi posledic jemanja močnih tablet, vem, da bo kmalu bolje.
Kaj sem se naučila?
Vsako življenjsko izkušnjo doživimo zato, da se nekaj naučimo. Iz preizkušenj med nosečnostjo sem se naučila veliko. Prva lekcija je egoizem. Ne glede na vse, moraš misliti nase. Pri tej lekciji sem padla po polni črti. To je bil tudi razlog premajhne teže plodu in številnih preiskav v porodnišnici.
Nikoli ti življenje ne da preizkušnje, ki je ne bi zmogla. Smrt in bolezen sta težki preizkušnji, ki ju težko zmore že posameznik brez hormonskih nihanj, kaj šele nosečnica! Punce, vse se da. Živite iz dneva v dan. In na koncu vsakega dne si čestitajte, ker ste uspele pospraviti kopalnico ali skuhati kosilo. V težkih situacijah večina ljudi zablokira, če ve niste, ste zmagale! Težavam ste pokazale zobe.
Nikoli ne verjemi nikomur. Edina iskrena oseba, na katero se lahko zaneseš si ti sama! Ljudje so polni besed, kako ti bodo ponudili pomoč, saj je to edina tolažba, ki jo premorejo. Včasih je težko prositi za pomoč in upaš, da bodo ljudje opazili tvoje potrebe in trud. Pa ga ne! Opazijo samo tisto, kar bi njim prišlo prav, ne pa tvojih resničnih potreb.
Nihče ti nima pravice govoriti, kaj moraš narediti in kako. Nihče ne živi tvojega življenja in ni obul tvojih čevljev. Odmakni se od ljudi, ki ti želijo krojiti življenje brez kančka razumevanja. Odnosov ne moreš zgraditi zgolj z željo in osebnimi interesi, ampak z iskreno namero po pomoči in nesebičnostjo.
Ljudje večinoma pomagajo le zato, da ne bi sosedi rekli kaj slabega in kasneje ne bi imeli slabe vesti. Svetujem ti, da se v težkih trenutkih obdaš z ljudmi, ki ne poznajo tvoje situacije in se vsaj za trenutek odmakneš od problemov in z ljudmi, ki situacijo poznajo in so pripravljeni pomagati.
Če si se znašla v podobni situaciji ali greš če takšne in drugačne težke preizkušnje mi piši na info@minirokice.si. Poklepetali bova po telefonu ali si vzeli čas za kavico. Jaz te razumem kako ti je in pripravljena sem ti pomagati.
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
