Gospa ura, Gospod Minutnik in deklica Sekunda

V osrčju Mirne doline, sredi travnika, kjer rože dišale po sveže kuhani marelični marmeladi, in kjer so se popoldnevi igrali z zvezdami, ki so pomežiknile kar podnevi, je stala pravljična hišica. Streha je spominjala na velikansko številčnico, vrt okoli hiše pa je polnil zdrav, mehki utrip tiktakanja, ki je odmeval med cvetjem.

V tej hišici je prebivala skrivnostna družina Časovnikov:

🕰️ Gospa Ura

Gospa Ura je vedno hodila kot na plesnem odru – dostojanstvena, a z nežnim nasmehom na ustnicah. Njen dolg plašč z dvanajstimi žepi je bil prepreden z drobnimi zlatimi nitkami. Vsak žep je poplesaval svoj trenutek dneva, od prvega jutranjega rumenega sonca do zadnje skrivnostne sence večera.

»Ko se moj kazalec premakne iz žepa v žep, se odpre nov čaroben oder,« je mirno razlagala. Ko je kazalec stočil v žep 7, so na robu doline zasijali prvi sončni žarki, ptički so vriskali v razigranem zboru. Ob polnoči je Gospa Ura čarobno drsela v žep številka 12, takrat je nastopil čas sladkega kosila, ko so smeh in vonj po pečenem kruhu polnili zrak. Ko ob 20. uri zvečer odprem zadnji žep, hiša ugasne luči, zvezdice nad njo pa se tiho zazibljejo v dremež noči.

⏱️ Gospod Minutnik

Gospod Minutnik je bil nasprotje mirnega toka Ure – poln energije in veselja. Na pasu je nosil verigo iz 60 mahagonijevih gumbov, vsak je držal v rokah kot najdragocenejši zaklad.

»Jaz sem tisti, ki ohranja ritem dneva,« se je glasno smejal. Ob vsakem pritisku na gumb je odmeval tih tik, ki se je razširil po vrtu. »Ko pritisnem vseh 60 gumbov, Gospa Ura naredi korak naprej. Tako vznikne nov časovni ples.«

Otroci so ga radi opazovali, kako veselje in red tketa v neskončno nit minut. Vsaka gumbna melodija je nosila zgodbo o majhnih čudežih, ki se skrivajo v petnajstih, tridesetih ali celo petdesetih petih minutah.

⌚ Deklica Sekunda

Sekunda, njuna najmlajša, je bila prava iskra življenja. Ves čas je brbotala, skakala in peli kot drobni ostrostrelec veselja. Njeni 60 poskokov v minuti so osvetljevali vsak kotiček hišice.

»Jaz sem srčni utrip časa!« je ponosno razglašala. »Brez mojih pleskov ne bi zaznali utripanja srca, ne bi razbrali topline objema, ne bi vedeli, kdaj začeti sanjati.«

Njeni poskoki so ustvarjali mavrične odmeve v zraku, vsak plest se je prelil v drobno iskrico, ki je prebudila cvetove in pognala meglice zjutraj.

🕵️‍♀️ Velika skrivnost časa

Neko jutro se je skupina radovednih otrok pripeljala do hišice. Z velikimi očmi so opazovali vrt, napolnjen z živahnimi tiktakanji.

»Kako vemo, kdaj je ura tri?« je vprašala deklica Sara. »Kaj sploh pomeni četrt ure? In zakaj vedno hitimo, ko vidimo število sedem?«

Gospa Ura jih je nežno povabila v notranjost, kjer je stala mogočna stenska ura z lesenimi rezbarijami.

»Poglejte moj debelejši kazalec,« je rekla. »Sem jaz. Ko se premaknem iz enice v dvojko, mine ena ura – 60 minut ali 3.600 sek je šlo mimo, kot bi utrip srca preletel pelargonijo.«
»In jaz sem Minutnik,« je vzkliknil Gospod Minutnik, ko je zabobnal s šestdesetimi gumbi. »Ko prekoračim 15, sem četrtina ure, pri 30 pol ure in pri 45 tri četrt ure. Vsak moj korak je majhen ritem, ki pelje svet naprej.«
»Jaz sem Sekunda!« je tulila deklica iz senc. »Vsak moj droben poskok pomeni eno sekundo. Ko me ujamete vse 60, je minila ena cela minuta – in novo čudo lahko začne ples.«

⏳ Ko čas zamolkne

Vendar se je zgodilo nepričakovano: Sekunda je zbolela. Njeni poskoki so usahnili. Prvi je obstal kazalec sekunde, nato se je Minutnik začel otečeno premikati. Gospa Ura je omolknila ob svojem volanskem stojišču.

Hiša je odjeknila v nenavadni tišini. Rože so zamrle sredi dišečih pravnikov, in ptički so pozabili peti. Otroci so prišli in z žalostjo rekli: »Manjka nam vsak utrip, manjka nam čas!

Z zadnjimi močmi se je Sekunda dvignila, podala otrokom drobec iskre in zašepetala: »S skupno močjo obujamo čas!« V trenutku so otroci zaplesali v krogu, njihovi smeh in ropotanje so prebudili drobne delce sekunde, ki so se spet raztresli po zraku.

Sekundin trzaj je odmeval kot melodična klicanja: tik–tak, tik–tak. Gospod Minutnik je hitreje pritisnil gumbe, Gospa Ura je s pogledom zasijala, in v hišici je znova zaživelo čarobno tiktakanje.

📚 In od takrat…

Otroci iz Mirne doline so se naučili, da je čas dragocen in vsaka sekunda šteje. Ko danes pogledajo na uro, vejo:

• Ko se premakne debelejši kazalec, se prične nova zgodba dneva – glas Gospe Ure, poln modrosti in radosti.
• Ko zdrsne srednji, takega takta Gospoda Minutnika, se zasliši melodija minut,
• In ko zaslišijo zlati tik Sekunde, začno razumevati drobne čudeže vsakdanjega življenja.

In če jih kdo vpraša: »Koliko je ura?« se nasmehnejo in rečejo: »Poglejte naš tri– Gospa Ura, Gospod Minutnik in deklica Sekunda – ter začutimo ples časa!«