Januar pride brez ceremonije. Ko se zadnji piškoti pospravijo v omaro, ko se smrečica razstavi in ko otroci spet obujejo copate za vrtec ali šolo, ostane nekaj, česar nihče posebej ne omenja: tišina. Ne tista mirna, ampak tista, ki razkrije utrujenost, ki se je nabirala dolgo časa.
December nas drži pokonci z dogajanjem. Tudi če smo izčrpani, nas nosijo roki, obiski, pričakovanja, razbite rutine. Nekako zdržimo. Januar pa ne ponuja motenj. Zahteva vrnitev v red, v urnike, v zgodnja jutra in dolge popoldneve. In pogosto zahteva več, kot imamo v tem trenutku na voljo.
Utrujenost, ki nima imena
Veliko staršev januarja ne zna natančno poimenovati, kaj se dogaja. Ne gre nujno za žalost. Ne gre vedno za depresijo. Gre za občutek praznosti, težo v telesu, misli, ki so počasnejše. Gre za utrujenost, ki se ne konča z enim prostim dnem.
Telo je še vedno v zimskem načinu. Dnevi so kratki, svetlobe je malo, mraz sili v zaprt prostor. Glava pa bi morala biti že »v novem letu«, polna načrtov, ciljev, zagona. Ta razkorak med tem, kar čutimo, in tem, kar se od nas pričakuje, je eden glavnih razlogov, da je januar tako zahteven.
Starši se pogosto znajdemo v notranjem konfliktu: Zakaj nisem bolj motiviran/a? Zakaj sem že zdaj brez energije? In s tem si naložijo še dodatno breme – krivdo.
Otroci niso imuni na januar
Otroci januar občutijo zelo telesno. Manj je zunanje igre, več sedenja. Več pravil, manj izjem. Po praznikih, ko je bilo marsikaj dovoljeno, se svet spet zoži. Ni presenetljivo, da so pogosteje razdraženi, nemirni ali umaknjeni vase.
Starši to pogosto razumemo kot neposluh ali kot znak, da »nekaj ne deluje«. A pogosto gre samo za odziv na spremembo ritma. Otroci nimajo besed za sezonsko utrujenost. Imajo pa vedenje.
In kadar smo starši sami že na robu, nas otroški izbruhi hitreje preplavijo. Takrat ni problem pomanjkanje znanja o vzgoji, temveč pomanjkanje moči.
Pritisk novega začetka
Novo leto ima močno simboliko. Govori o novih začetkih, boljših navadah, več potrpežljivosti, več časa za družino. V teoriji zveni lepo. V praksi pa je januar pogosto mesec preživetja.
Za starše majhnih otrok, dojenčkov ali otrok s posebnimi potrebami novi začetek pogosto sploh ni mogoč. Noči so enake. Skrbi ostajajo. Obveznosti se ne resetirajo s koledarjem.
In vendar se zdi, kot da bi morali biti drugačni. Bolj zbrani. Bolj organizirani. Boljši. Ta tiha pričakovanja ne prihajajo vedno od okolice – pogosto si jih postavimo sami.
Zakaj o tem redko govorimo
Ker starševstvo še vedno pogosto prikazujemo skozi prizmo smisla, hvaležnosti in sreče. In vse to je res. A ni celotna slika. V sliki manjka prostor za obdobja, ko je težko brez jasnega razloga.
Januar ni dramatičen mesec. Ni krize. Je počasen, tih pritisk, ki se nabira iz dneva v dan. In prav zato je težko o njem govoriti. Ker se zdi, da »ni dovolj hud«, da bi ga jemali resno.
A dolgotrajna izčrpanost, ki ostane neopažena, se pogosto poglobi.
Morda januar ni za rast, ampak za ohranjanje
Narava januarja ne uporablja za cvetenje. Uporablja ga za mirovanje. Za zbiranje moči. Za tiho delo pod površjem. Morda bi si lahko tudi starši dovolili enako.
Morda januar ni mesec, ko moramo uvajati nove rutine, nove pristope, nove cilje. Morda je mesec, ko je dovolj, da stvari tečejo. Da so otroci varni. Da odnosi ne razpadejo. Da dan mine.
Kaj otroci v tem času zares potrebujejo
Otroci januarja ne potrebujejo dodatnih dejavnosti. Pogosto potrebujejo samo več prisotnosti staršev. Več razumevanja z njihove strani. Pogosto tudi potrditev, da je v redu, če so počasni, utrujeni ali sitni.
In to velja tudi za odrasle.
Starš, ki si dovoli biti človek, otroku daje eno najpomembnejših sporočil: da ni treba biti vedno v redu, da bi bil vreden bližine.
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
