Starševstvo brez novoletnih zaobljub

Razlogi, zakaj tudi letos ne boste uresničili novoletnih zaobljub

Novoletne zaobljube imajo v svetu starševstva poseben, skoraj mitski status. Pridejo tiho, zahrbtno, skupaj z novim koledarjem in tistim nadležnim občutkom v želodcu, da bi morali nekaj spremeniti. Biti boljši. Bolj mirni. Bolj prisotni. Manj kričati. Več klečati na tleh in zlagati kocke. Več skrbeti zase.

V teoriji niso slabe. Izhajajo iz čiste ljubezni in želje po lepšem življenju. A prav v starševstvu se te lepe želje najhitreje in najbolj boleče zaletijo v zid realnosti. Večina jih propade še pred koncem januarja – in ne zato, ker bi bili starši šibki ali nesposobni, ampak ker so te zaobljube pogosto nastavljena past.

Ker januar ni štartna črta, ampak podaljšek decembrske izčrpanosti

Bodimo iskreni: v novo leto nihče od nas ne vstopa spočit in svež. Starši v januar ne vkorakamo, ampak se privlečemo. Za nami je december – mesec, ki je maraton obdarovanj, viroz, peke piškotov, obiskov, sladkorja in popolnoma porušenih rutin.

Tvoje telo in psiha nista na “začetku novega poglavja”. Sta na rezervi. Zaobljube predpostavljajo presežek volje in energije. Januarja pa večina staršev sanja samo o tem, da bi lahko spali štiri ure v kosu brez prebujanja. Pričakovati od sebe drastične spremembe v stanju globoke utrujenosti ni ambiciozno, ampak je mazohizem.

Obljubljaš tistemu staršu, ki ga v ogledalu ne vidiš

»Bolj bom potrpežljiv.« »Manj bom na telefonu.« »Vsak dan bomo brali.«

Te stavke pišemo za nekega idealnega starša v naši glavi. Tistega, ki je naspan, ki ima podporo babic, ki nima službenih rokov in čigar otrok se ne meče po tleh sredi trgovine, ker si mu kupil napačno barvo žemlje. Težava je v tem, da ti živiš z resničnimi otroki in resničnimi težavami. Idealni starš v tvoji glavi nima otroka z vnetjem ušes ob dveh zjutraj. Ti ga imaš. Zaobljube, ki ignorirajo realnost kaosa, nimajo možnosti preživetja.

Ne moreš prenoviti hiše, medtem ko v njej gori

Novo leto pogosto dojemamo kot priložnost za »popoln reset«. A starševstvo ni projekt, ki ga lahko čez noč obrneš na glavo. Ko si naenkrat zadaš, da boš spremenil vzgojo, prehrano, uvedel večerno branje, omejil risanke in začel telovaditi, se sistem preprosto zruši.

Ne zato, ker ne bi hotel. Ampak ker je preveč. Starševstvo je pogosto preživetje. In ko poskušaš hkrati popraviti vse, se običajno zlomiš ti, ne pa tvoje stare navade.

Krivda je zanič gorivo

Veliko staršev si zaobljube postavi iz občutka krivde. Ker imamo občutek, da nismo dovolj dobri. Ker smo včeraj vpili. Krivda te morda brcne v rit za prvi teden januarja, ne more pa te nositi skozi leto. Je toksično gorivo.

Ko se zgodi prva napaka (in zgodila se bo, zagotovo), krivda naraste, motivacija pa strmoglavi. Trajne spremembe zrastejo iz sočutja do sebe, ne iz bičanja samega sebe.

Otroci niso projekt

Zaobljube predvidevajo stabilnost. »Vsak dan bomo…« Starševstvo pa je vse prej kot stabilno. Otroci zbolijo. Spremenijo se faze. Pridejo razvojni preskoki, regresije spanja, izzivi, ki jih nismo načrtovali. Otroci so kot vreme – nepredvidljivi. V takem okolju togi cilji hitro izgubijo smisel in postanejo le vir frustracije. Ne moreš se zaobljubiti soncu, če zunaj dežuje.

Pozabljaš, da si človek, ne samo servis za otroke

Večina starševskih zaobljub govori o tem, kaj bomo naredili za otroke. Redko pa vključujejo vprašanje: »Kaj v resnici zmorem jaz kot človek?« Starš, ki je kronično izčrpan in ki ne upošteva svojih meja, ne more biti dolgoročno potrpežljiv. To je biološko dejstvo. Prazna skodelica ne more napojiti nikogar. Če tvoja zaobljuba ne vključuje skrbi zate (in s tem ne mislim peneče kopeli, ampak spanje in mir), potem je obsojena na propad.

Ker mislimo, da štejejo samo velike zmage

Zaobljube so pogosto grandiozne. A v starševstvu so tiste, ki res štejejo, majhne in tihe. En mirnejši odziv, ko ti gre na jok. En iskren pogovor. Ena odpoved dodatni obveznosti, da lahko samo sedite na kavču.

Ko teh drobnih premikov ne prepoznamo, ker čakamo na »veliko spremembo«, se nam zdi, kot da se ni zgodilo nič – in obupamo.

---

Starševstvo brez novoletnih zaobljub je mogoče – in pogosto bolj zdravo

Morda januar ni čas za obljube. Morda je čas za opazovanje. Za znižanje pritiska. Za priznanje, da starševstvo ni projekt osebne rasti, ampak odnos, ki se gradi počasi. Namesto ciljev raje izberi smer. Smer dopušča ovinke, postanke in napake. Cilj zahteva zmago ali poraz.

Če letos ne boš imel/a novoletnih zaobljub, to ne pomeni, da si obupal/a. Lahko pomeni, da si izbral/a bolj realno pot. In v starševstvu je to pogosto najboljša odločitev, ki jo lahko sprejmeš.

Jaz sem izbrala leto 2026 – leto brez zaobljub, bomo plavali. Včasih bo voda dereča in spet drugič mirna. Želim si le, da se bomo imeli dobro.