Materinstvo in občutek krivde: zakaj je tako težko vzeti čas zase?

Končno imaš prost večer, pa namesto sprostitve razmišljaš, ali bi morala ostati doma. Greš na kavo, a preverjaš telefon. Otrok je z osebo, ki ji zaupaš, vseeno pa se sprašuješ, ali je prav, da si želiš nekaj časa brez družinskih obveznosti.

Občutek krivde v materinstvu je lahko povezan z različnimi pričakovanji: kaj naj bi dobra mama naredila, koliko naj bi bila prisotna in katere potrebe naj bi postavila na prvo mesto. Ko se pojavi, je koristno pogledati konkretno situacijo, preden iz njega sklepaš, da si ravnala narobe.

Loči občutek od dogodka

Vprašaj se, kaj se je dejansko zgodilo. Je bil otrok brez potrebne skrbi? Si prekršila dogovor? Ali se počutiš krivo zato, ker si naredila nekaj zase, čeprav je bilo za otroka ustrezno poskrbljeno?

Če si nekoga prizadela, lahko popraviš ravnanje in se opravičiš. Če pa si odšla na dogovorjen sprehod, medtem ko je partner prevzel skrb, občutek sam po sebi ne dokazuje, da je bil odhod napačen. Koristno je preveriti dejstva in pričakovanje, ki stoji za njim.

Prepoznaj pravila, ki si jih naložila

»Dobra mama ne potrebuje odmora.« »Če sem doma, moram vse opraviti sama.« »Otrok mora biti vedno zadovoljen.« Takšne misli so zahtevne že na papirju. V vsakdanu pa jih lahko uporabljaš, ne da bi opazila, koliko zahtevajo.

Izberi eno pogosto misel in jo zapiši. Nato razmisli, ali bi enako pravilo postavila prijateljici v podobnih okoliščinah. Če bi njej dovolila počitek in pomoč, sebi pa ne, imaš izhodišče za vprašanje, zakaj zase uporabljaš druga merila.

Počitek ni nagrada za opravljeno delo

Če si dovoliš počitek šele, ko je vse urejeno, lahko ostaneš brez njega. Družinske naloge se nadaljujejo in vedno se pojavi še nekaj. Namesto pogoja »ko bo vse končano« lahko določiš, kaj je danes nujno in kaj lahko počaka.

Primer: oblačila ostanejo nezložena, ti pa po kosilu pol ure počivaš. Pozneje se s partnerjem dogovorita, kdo jih bo zložil. Naloga ostane naloga; tvoja potreba po odmoru pa prav tako dobi prostor. UNICEF skrb zase povezuje tudi s prepoznavanjem lastnih potreb in iskanjem pomoči.

Povej potrebo brez dolgega zagovora

»V soboto bi rada eno uro zase. Se lahko dogovoriva za skrb za otroka?« je dovolj jasen začetek. Ni treba dodati seznama vsega, kar si opravila, da bi dokazala upravičenost svoje želje.

Če te bližnji zaradi tega ocenjujejo, se lahko vrneš h konkretnemu dogovoru. Povej, kaj potrebuješ, in vprašaj, katera možnost je izvedljiva. Razpoložljivost pomoči je lahko omejena, vendar to še ne pomeni, da tvoja potreba ni pomembna.

Razmislek naj bo prijazen do tebe

Dnevnik ali pogovor ti lahko pomagata opaziti ponavljajoča se pričakovanja. Če ti ustreza branje, lahko osebni razmislek povežeš tudi s Kodo mame. Ni treba iz vsake ugotovitve narediti nove zahteve, kaj moraš pri sebi spremeniti.

Ko občutki presegajo običajne dileme

NIJZ med možnimi znaki poporodne depresije navaja tudi hude občutke krivde, žalost in izgubo zanimanja. Če stiska vztraja, se stopnjuje ali ovira vsakodnevno delovanje, se obrni na osebnega zdravnika, ginekologa ali patronažno medicinsko sestro. Branje ni nadomestilo za strokovno pomoč.

Pri vsakodnevni dilemi začni z vprašanjem: »Kaj je zdaj potrebno in za kaj je že poskrbljeno?« Odgovor ti lahko pomaga sprejeti odločitev, ki upošteva otroka in tebe, tudi če neprijeten občutek ne izgine takoj.