V majhni vasi je živela babica, ki je imela štiri vnukinje. Tako kot vsako leto so tudi letos prišle k njej za božične praznike, razen ene. Zaradi bolezni je morala ostati doma.

Pri babici je bilo vedno prijetno, v peči je vedno gorel ogenj, ona pa je sedela v gugalniku in pletla topla zimska oblačila.

Do nje je pristopila najstarejša vnukinja in jo prosila, naj ji splete tako dolg par nogavic, da jih bo lahko nataknila do kolena in eno na božični večer obesila na kamin. Ko je to slišala najmlajša vnukinja je babico zaprosila za nogavice, ki bi jih lahko nataknila do vrha noge. Bila je najmlajša. Največ časa od vseh vnukinj se je igrala. Zato se ji je zdelo prav, da ona dobi največ igrač.

Pristopila je srednja vnukinja in babico prosila naj ji tako splete nogavice, da jih bo lahko nosila več sezon in bodo rasle z njo. Babico je imela neskončno rada in nazaj domov je želela ponesti njen spomin.

Medtem ko se vnukinje zunaj drsale, kepale in gradile iglu je babica pletla. Pletla je ve dneve in noči. Božič se je bližal.

Prva je nogavice dobila najstarejša. Bile so ravno take, ko jih je naročila. Segale so ji do kolena in bile živih barv. Vnukinja jih je poizkusila in eno takoj obesila na kamin, čeprav še ni bil božični večer. Babica ji je rekla: »Pletla sem dan in noč, da te ne bo zeblo v noge. Obuj nogavice za v sneg.« Vnukinja se je nasmehnila. » Ne babica, nogavice potrebujem za Božička. Eno za tukaj in eno za doma. Toplih nogavic sem dovolj prinesla od doma, le da so vse krajše. » Babica je bila razočarana. Vseeno pa ni obupala. Začela je plesti nogavice za najmlajšo vnukinjo. Ker je bila manjša so bile nogavice prej končane.       Poklicala jo je in jo prosila, da jih preizkusi. »Babica, super nogavice so. Tako dolge so, da bo Božiček lahko spravil veliko daril«. Babica vnukinji ni ugovarjala in jo le tiho opazovala, kako je svojo nogavico obesila poleg nogavice najstarejše vnukinje.

Začela je plesti tretje nogavice, za srednjo vnukinjo. Med volno je vpletla elastično vrvico in uporabila vozle, ki se jih je naučila od svoje mame. Za zadnje nogavice je potrebovala največ časa. Vnukinja je ves čas nadzorovala dela in nestrpno čakala, da obuje nogavice. Ko jih je babica izročila je takoj smuknila vanje. Bile so ji ravno prav. »Babica, hvala. Ravno take sem si želela. Mi bodo prav tudi prihodnji božič?« Babica se je nasmehnila. »Seveda ti bodo, naslednji, še naslednji in nešteto božičev kasneje«.

Prišel je božični večer. Srednja vnukinja je zadnja obesila nogavico. Bila je najkrajša in najmanjša.

Na božično jutro je babica spekla božični kolač in skuhala topel čaj. Vnukinje je poklicala k mizi. Vse tri so najprej stekle do kamina. Na kaminu sta viseli dve krajši in ena zelo dolga nogavica. Po vzorcu in barvah je srednja vnukinja prepoznala, da je njena. Do vrha je bila napolnjena s sladkarijami, igračami in knjigami. Ostali dve sta dobili sadje in sladkarije, brez igrač. Njuni nogavici sta bili kljub vsemu premajhni za vse njune želje iz seznama.

Žalostni sta sedli za mizo in okregali babico, da jima je spletla premajhne nogavice. Babica pa jima je rekla: »Spletla sem vama točno takšne nogavice, kot sta si jih želeli. Celo poskusili sta jih, in bile so vama prav za letos«.

NAUK: Tekmovanje se ne izplača.

Pravljice so avtorsko delo MINIROKICE.SI

Morda vas zanima tudi:

• Pravljica skrivnost sladkornih palčk
• Pravljica Kdo je Božiček?

V tej hišici je prebivala skrivnostna družina Časovnikov:

Gospa Ura

Gospa Ura je vedno hodila kot na plesnem odru – dostojanstvena, a z nežnim nasmehom na ustnicah. Njen dolg plašč z dvanajstimi žepi je bil prepreden z drobnimi zlatimi nitkami. Vsak žep je poplesaval svoj trenutek dneva, od prvega jutranjega rumenega sonca do zadnje skrivnostne sence večera.

»Ko se moj kazalec premakne iz žepa v žep, se odpre nov čaroben oder,« je mirno razlagala. Ko je kazalec stočil v žep 7, so na robu doline zasijali prvi sončni žarki, ptički so vriskali v razigranem zboru. Ob polnoči je Gospa Ura čarobno drsela v žep številka 12, takrat je nastopil čas sladkega kosila, ko so smeh in vonj po pečenem kruhu polnili zrak. Ko ob 20. uri zvečer odprem zadnji žep, hiša ugasne luči, zvezdice nad njo pa se tiho zazibljejo v dremež noči.

Gospod Minutnik

Gospod Minutnik je bil nasprotje mirnega toka Ure – poln energije in veselja. Na pasu je nosil verigo iz 60 mahagonijevih gumbov, vsak je držal v rokah kot najdragocenejši zaklad.

»Jaz sem tisti, ki ohranja ritem dneva,« se je glasno smejal. Ob vsakem pritisku na gumb je odmeval tih tik, ki se je razširil po vrtu. »Ko pritisnem vseh 60 gumbov, Gospa Ura naredi korak naprej. Tako vznikne nov časovni ples.«

Otroci so ga radi opazovali, kako veselje in red tketa v neskončno nit minut. Vsaka gumbna melodija je nosila zgodbo o majhnih čudežih, ki se skrivajo v petnajstih, tridesetih ali celo petdesetih petih minutah.

Deklica Sekunda

Sekunda, njuna najmlajša, je bila prava iskra življenja. Ves čas je brbotala, skakala in peli kot drobni ostrostrelec veselja. Njeni 60 poskokov v minuti so osvetljevali vsak kotiček hišice.

»Jaz sem srčni utrip časa!« je ponosno razglašala. »Brez mojih pleskov ne bi zaznali utripanja srca, ne bi razbrali topline objema, ne bi vedeli, kdaj začeti sanjati.«

Njeni poskoki so ustvarjali mavrične odmeve v zraku, vsak plest se je prelil v drobno iskrico, ki je prebudila cvetove in pognala meglice zjutraj.

Velika skrivnost časa

Neko jutro se je skupina radovednih otrok pripeljala do hišice. Z velikimi očmi so opazovali vrt, napolnjen z živahnimi tiktakanji.

»Kako vemo, kdaj je ura tri?« je vprašala deklica Sara. »Kaj sploh pomeni četrt ure? In zakaj vedno hitimo, ko vidimo število sedem?«

Gospa Ura jih je nežno povabila v notranjost, kjer je stala mogočna stenska ura z lesenimi rezbarijami.

»Poglejte moj debelejši kazalec,« je rekla. »Sem jaz. Ko se premaknem iz enice v dvojko, mine ena ura – 60 minut ali 3.600 sek je šlo mimo, kot bi utrip srca preletel pelargonijo.«
»In jaz sem Minutnik,« je vzkliknil Gospod Minutnik, ko je zabobnal s šestdesetimi gumbi. »Ko prekoračim 15, sem četrtina ure, pri 30 pol ure in pri 45 tri četrt ure. Vsak moj korak je majhen ritem, ki pelje svet naprej.«
»Jaz sem Sekunda!« je tulila deklica iz senc. »Vsak moj droben poskok pomeni eno sekundo. Ko me ujamete vse 60, je minila ena cela minuta – in novo čudo lahko začne ples.«

Ko čas zamolkne

Vendar se je zgodilo nepričakovano: Sekunda je zbolela. Njeni poskoki so usahnili. Prvi je obstal kazalec sekunde, nato se je Minutnik začel otečeno premikati. Gospa Ura je omolknila ob svojem volanskem stojišču.

Hiša je odjeknila v nenavadni tišini. Rože so zamrle sredi dišečih pravnikov, in ptički so pozabili peti. Otroci so prišli in z žalostjo rekli: »Manjka nam vsak utrip, manjka nam čas!

Z zadnjimi močmi se je Sekunda dvignila, podala otrokom drobec iskre in zašepetala: »S skupno močjo obujamo čas!« V trenutku so otroci zaplesali v krogu, njihovi smeh in ropotanje so prebudili drobne delce sekunde, ki so se spet raztresli po zraku.

Sekundin trzaj je odmeval kot melodična klicanja: tik–tak, tik–tak. Gospod Minutnik je hitreje pritisnil gumbe, Gospa Ura je s pogledom zasijala, in v hišici je znova zaživelo čarobno tiktakanje.

In od takrat…

Otroci iz Mirne doline so se naučili, da je čas dragocen in vsaka sekunda šteje. Ko danes pogledajo na uro, vejo:

• Ko se premakne debelejši kazalec, se prične nova zgodba dneva – glas Gospe Ure, poln modrosti in radosti.
• Ko zdrsne srednji, takega takta Gospoda Minutnika, se zasliši melodija minut,
• In ko zaslišijo zlati tik Sekunde, začno razumevati drobne čudeže vsakdanjega življenja.

In če jih kdo vpraša: »Koliko je ura?« se nasmehnejo in rečejo: »Poglejte naš tri– Gospa Ura, Gospod Minutnik in deklica Sekunda – ter začutimo ples časa!«

Kliknite tukaj in obiščite MiniRokice!

Kaj ponuja YouTube kanal MiniRokice?

MiniRokice je slovenski kanal z bogato zbirko video vsebin za otroke, ki vključujejo:

• Uganke za otroke – odlične za spodbujanje logičnega mišljenja in radovednosti.
• Otroške pravljice – pripovedovane zgodbe, ki učijo pomembne vrednote in pomirjajo pred spanjem.
• Kvizko – kvizi za otroke – zabaven način za utrjevanje znanja iz vsakdanjega sveta, narave, številk in črk.
• Poučne risanke in pesmice – učenje skozi rime, gibanje in prepevanje.
• Ustvarjalne ideje in nasveti za starše – kako z otroki preživeti kvaliteten čas doma.

Zakaj izbrati MiniRokice?

• 100 % prijazne in varne vsebine za otroke
• Slovenski jezik in prilagojeno domačemu okolju
• Spodbujanje učenja skozi igro
• Brez nasilja in neprimerne vsebine
• Idealen spremljevalec za predšolske in mlajše šolske otroke

Naročite se na MiniRokice!

Vsak teden vas čakajo nove epizode, zabavne uganke, pravljice za lahko noč in poučne vsebine.
Obiščite kanal MiniRokice
in kliknite naroči se, da bodo vaši otroci vedno na tekočem z novimi vsebinami.

MiniRokice – ko otroške vsebine postanejo domače

Naš cilj je ustvarjati takšne vsebine za otroke, ki jih bodo gledali z veseljem, se iz njih učili in ob njih rasli. MiniRokice ni le kanal – je prostor, kjer otroci razvijajo domišljijo, se učijo novih stvari in uživajo v varni zabavi.

Spremljajte nas tudi na Instagramu [@minirokice], kjer delimo zakulisje, nasvete in mini igre za otroke.

»Zakaj mora vedno deževati, ko se želim igrati zunaj?« se je pritoževal Gal, ko je sedel ob oknu in opazoval, kako se kaplje stekajo v drobne potočke.

Babica se je nasmehnila in mu pomežiknila. »Ne sodi aprila prehitro, dragi moj. Dež skriva čarobne skrivnosti.«

»Čarobne skrivnosti?« je Gal začudeno dvignil obrvi.

»Le počakaj in bodi pozoren,« mu je rekla babica skrivnostno.

Naslednje jutro je deževalo še močneje. Gal si je obul škornje in si nadel dežni plašč, saj mu je bilo že dovolj sedenja v hiši. Stopil je ven in začel brcati v luže, dokler ni zagledal nečesa nenavadnega – drobne mavrične iskrice so zaplesale po površini vode.

Z odprtimi očmi je sledil iskrivim kapljam, ki so ga vodile proti starim vrbam ob reki. Tam je zagledal nekaj neverjetnega – drobno bitje, ki je bilo skoraj prozorno kot dežna kaplja, a se je svetlikalo v vseh barvah mavrice.

»Končno te je april pripeljal do mene!« je reklo bitje z nežnim glasom.

»Kdo si ti?« je presenečeno vprašal Gal.

»Sem Vilinček Kapljek, varuh deževnih dni. Brez mene ne bi bilo mavric, ne bi bilo sveže pomladi, in svet bi bil suh ter žalosten. Dež je darilo, Gal. Omogoča življenje vsem rastlinam in živalim. Ko dež preneha, pa jaz narišem mavrico, da razveselim vse, ki čakajo sonce.«

Gal je široko odprl oči. »Torej je dež res nekaj posebnega!«

Vilinček Kapljek se je nasmehnil in mu pokimal. »Poglej gor!«

Gal je dvignil pogled in nad vasjo se je razprostrla najlepša mavrica, kar jih je kdaj videl.

Od tistega dne naprej Gal nikoli več ni tarnal nad aprilskim dežjem. Vedel je, da vsaka kaplja nosi nekaj čarobnega in da za vsakim dežjem pride mavrica, ki mu bo nasmehnila obraz.

Ko je Lina skrinjico nesla domov, se je iz nje zaslišal tih glas:
“Le če rešiš moj izziv, se bo skrivnost razkrila!”

V tistem trenutku se je v sobi pojavila mavrična meglica in Lina se je znašla v Čarobni deželi števil. Okoli nje so stale številke od 1 do 10, vsaka s svojo nalogo.

Številka 1 je rekla: “Sem prva in posebna! Najdi nekaj, česar je samo en primerek!”
Lina je pomislila in se nasmehnila: “Sonce! Na nebu je samo eno sonce!”

Številka 2 je zaplesala in rekla: “Najdeš par, ki vedno stoji skupaj?”
Lina je hitro odgovorila: “Oči! Imamo dve očesi, ki gledata skupaj!”

Številka 3 je zapela melodijo: “Kaj ima tri dele?”
Lina je pomislila in vzkliknila: “Semafor! Ima tri barve!”

Številka 4 je ponosno stopila naprej: “Jaz sem stabilna in trdna. Kaj ima štiri noge?”
Lina je odvrnila: “Miza!”

Številka 5 je pokazala na njene roke: “Poglej svoje prste!”
Lina je štela: “En, dva, tri, štiri, pet! Na roki imam pet prstov!”

Številka 6 je prikimala: “Šest nog nosi trdno hišo. Kdo sem?”
Lina je pomislila in rekla: “Polž? Ne… Aha, žuželka! Mravlja ima šest nog!”

Številka 7 je ponosno dvignila roke: “Sedem barv me sestavlja. Kaj sem?”
Lina je z nasmehom odvrnila: “Mavrica!”

Številka 8 je zavrtela kolo: “Katero število je obrnjena neskončnost?”
Lina je vedela odgovor: “Število osem!”

Številka 9 je vprašala: “Kaj ima devet življenj?”
Lina je takoj rekla: “Mačka!”

Številka 10 je razprla roke: “Končno vprašanje! Koliko prstov imaš na rokah?”
Lina je preštela: “Deset!”

V tistem trenutku se je skrinjica odprla in iz nje je zasijala zlata svetloba. Lina se je znašla nazaj v svoji sobi, v rokah pa je držala čudovit ključ, ki ji je vedno pomagal pri učenju števil.

Od tistega dne naprej so bile številke njene najboljše prijateljice!

Ko je prišla na rob mesta, je videla, da je vse še vedno prekrita z zimskim spanjem – drevesa so bila gola, travniki so bili sivi in pusti, ulice so bile brez življenja. Toda gospa Pomlad ni bila nič zaskrbljena. Z nasmehom je pogledala v nebo, pomahala sončnim žarkom in povedala: “Zdaj je moj čas!”

Z roko je zamahnila in iz nje so začele rasti najlepše rože, ki so takoj zatem zacvetele po vsem vrtu in po mestnih poteh. Na vsakem koraku so se pojavile rože vseh barv, ki so se razprostirale kot mavrica na tleh.

Na robu vrta so se pojavile prve trobentice, z njihovimi rumenimi cvetovi, ki so kot majhni sončki pozdravljali jutro. Njihovi listi so se zibljevali na lahkem vetru, ki je ponesel vonj pomladi skozi celotno mesto.

Ob robu poti so začele cveteti prve vijolice, z vijoličnimi, nežnimi cvetovi, ki so širili sladek vonj. Po njihovi mehki površini so se drsali drobni kapljici rose, ki so jih srečali tisti, ki so se sprehajali po mestu.

Sredi vrta je zacvetela prva narcisa, njen cvet je bil kot zlati kamenček, ki je pozdravil vsakogar, ki je mimo šel. Z njeno svetlo rumeno barvo je pomlad vstopila v vsak kotiček mesta, medtem ko je nežno božala ljudi, ki so začeli občudovati njeno lepoto.

Gospa Pomlad pa ni pozabila na vrtnice. Zasmehnila se je in ob preprostem gestu z roko so se na mestnem trgu pojavile rožnate in rdeče vrtnice, katerih dišeči cvetovi so polnili zrak s svojim sladkim vonjem. Mimoidoči so se ustavili, da so vonjali cvetje in se veselili prihoda pomladi.

Ko so se mimo peljali otroci, so opazili tulipane v vseh barvah – od rumenih, oranžnih do rdečih in belih. Še posebej so imeli radi tiste, katerih cvetovi so se odprli v obliki skodelic, ki so pozdravile vsak pogled. Otroci so tekali okoli in jih nabrali v šopke, ki so jih dali svojim staršem.

A najlepši trenutek je prišel, ko je gospa Pomlad, kot sončni žarek, stopila na sredino mesta. Z roko je preletela nebo in občutila, kako svet postaja svetlejši in toplejši. Vzravnala se je in rekla: “Pomlad je prišla. Vse bo oživelo, vse bo cvetelo, vse bo polno barv in veselja.”

Vsa mesta so začela odmevati od smeha otrok, petja ptic in brenčanja čebel, ki so poiskale med na rožah. Zrak je bil poln svežih vonjav cvetlic, ki so napolnile vsako srce z radostjo.

Gospa Pomlad je s svojim prihodom prinesla življenje. Drevesa so začela poganjati nove liste, grmi so postali bogati z cvetovi, in travniki so se spremenili v pisano preprogo rož. Vse je oživelo, vse je bilo pripravljeno za pomlad.

Tako je pomlad zaživela v mestu, zahvaljujoč gospe Pomladi, ki je s svojo magijo in ljubeznijo do narave prinesla srečo in barve v vse kotičke sveta. In od tega dne dalje so vsak pomlad vsi vedeli, da bo vedno prišla ona – gospa Pomlad, ki bo poskrbela, da bo svet poln cvetja in veselja.

V davnih časih, ko je bil svet še poln čudes, so ljudje verjeli, da so zvezde pravzaprav semena neba. Pripovedovali so, da vsakič, ko eno izmed njih pade, nekje vzklije nekaj novega – drevo, reka, gora ali celo cel svet.

Toda obstajala je ena zgodba, ki so jo šepetaje pripovedovali le ob najtemnejših nočeh. Zgodba o Sokolovem loku – edinem orožju, ki je lahko doseglo in sklatilo zvezdo.

Legenda pravi, da je nekoč živel mojster izdelovalec orožja, ki je hotel ustvariti popoln lok. Leta in leta je iskal pravi material – les se je lomil, kovina je bila pretežka, toda potem je našel nekaj resnično izjemnega: kost starega sokola, ki je nekoč letel višje od oblakov in videl stvari, ki jih ni videlo nobeno drugo bitje.

Mojster je iz te kosti izrezljal lok, lahek kot pero, a močan kot vihar. Tetivo je spletel iz svetlolasih las dekleta, ki je bilo znano po tem, da je slišalo govorico vetra. Ko je bil lok končan, so govorili, da lahko zadene karkoli – in da bo tisti, ki ga bo napeljal, videl svet, kot ga vidijo bogovi.

Toda z lokom je prišlo tudi svarilo: “Če boš iz njega ustrelil v nebo, se bo ravnovesje sveta zamajalo.”

Mnogo let kasneje je lok prišel v roke mladega strelca, ki ni poznal strahu. Zmogel je zadeti sokola v letu, preluknjati jabolko na drugi strani reke, celo strela se mu je včasih zdela prepočasna.

Ko je slišal zgodbo o loku, ga ni zanimalo svarilo – zanimalo ga je samo, kako daleč lahko seže njegova puščica.

In tako je napel tetivo in usmeril puščico proti najsvetlejši zvezdi na nebu.

Ko je spustil tetivo, je puščica izginila – ne s svetlobno hitrostjo, ampak s tišino, ki je preglasila vse zvoke sveta.

Nebo se je treslo. Zvezda, v katero je meril, se je zazibala. Dolga sekunda je minila, preden se je premaknila – in nato padla.

Toda ko je zvezda izginila, ni pustila za seboj svetlobe, kot jo pustijo utrinki. Pustila je praznino. Luknjo, ki ni bila črna, ampak globlja od teme.

Veter je utihnil. Drevesa so se nehala gibati. Voda v reki je zastala.

Strelec je hotel zakričati, a iz njegovih ust ni prišel noben zvok. Nebo je bilo raztrgano in iz njega je puhtela praznina, ki je pila vse, kar ji je bilo na poti.

Toda v tistem trenutku, ko se je zvezda skoraj dotaknila zemlje, se je nekaj zgodilo.

Iz gozda se je dvignil sokol. Star, moder, njegov let je bil počasen, a mogočen. Povzpel se je visoko, vse do tiste padajoče zvezde, in jo ujel na svojih perutih.

In potem – z vso močjo svoje starodavne krvi – jo je dvignil nazaj.

Zvezda se je stresla, kot bi bila živa, in se znova zasidrala na nebu. Praske od puščice so ostale na njej, toda svetloba je spet zasijala.

Takrat se je vse vrnilo – veter, reke, zvok. Svet je zadihal.

A ko se je strelec ozrl na svoj lok, ga ni več bilo. Kot da ga nikoli ni bilo.

Od takrat naprej nihče več ni videl Sokolovega loka. Nekateri pravijo, da se je vrnil v kosti tistega sokola, ki je rešil svet.

Drugi pa trdijo, da je lok še vedno nekje – in da samo čaka na naslednjega, ki bo preizkusil meje neba.

Ampak če bo kdo znova skušal sklatiti zvezdo, mora vedeti eno:

Niso vse zvezde lepe, nekatere so strašne. In nekatere, ko padejo, ne pustijo za seboj ničesar.

Daleč stran od mestnega vrveža, skrita med gorami in gozdovi, je stala samotna hiša. Bila je nekaj posebnega – zidovi so bili prepleteni s trtami, na vrtu so rasla drevesa, ki so obrodila sadove vseh letnih časov hkrati, in okoli nje je tekla reka, ki se je nikoli ni dalo prečkati na isti način dvakrat.

V tej hiši so živele tri sestre: sedanjost, prihodnost in preteklost. Vsaka je gledala na svet po svoje, in čeprav so bile povezane, je vsaka mislila, da je najpomembnejša.

Preteklost je imela svojo sobo na podstrešju. Bila je polna starih knjig, prašnih pisem in zbledelih fotografij. Vsako jutro je sedela ob oknu in gledala skozi starinsko lečo, ki ji je kazala vse, kar se je kdaj zgodilo – dobre in slabe trenutke, velike zmage in grenke izgube. Vsakemu, ki je prišel mimo, je želela povedati zgodbo, da bi se iz nje kaj naučil.

Sedanjost je imela svojo sobo na sredini hiše, kjer so bile vedno odprte zavese in kjer so dišale sveže pečene dobrote. Njen smeh je odmeval po sobah, in kadar si bil z njo, si se počutil lahkotno, kot da nič drugega ne obstaja. Zajtrkovala je na verandi, opazovala ptice in se veselila vsakega novega dne.

Prihodnost pa je živela v najvišjem stolpu, njena soba pa je bila polna zemljevidov poti, ki jih še nihče ni prehodil, in sanj, ki še niso postale resničnost. Vsak dan je gledala skozi daljnogled in si predstavljala vse, kar bi lahko bilo. Nikoli ni bila pri miru – vedno je nekaj načrtovala, vedno je hitela naprej.

Čeprav so živele skupaj, so se nekega dne začele prepirati.

Preteklost je dejala:
“Jaz sem najpomembnejša. Brez mene ljudje ne bi vedeli, kdo so. Vse, kar vedo, vse, kar so se naučili, vse, kar jih je oblikovalo – to je zaradi mene!”

Prihodnost ji je hitro odgovorila:
“Ne, brez mene ljudje ne bi imeli sanj! Jaz sem tista, ki jim daje upanje, cilje, nekaj, za kar se je vredno truditi. Če bi poslušali samo tebe, bi za vedno obtičali v preteklosti!”

Sedanjost pa je zavzdihnila in rekla:
“A kaj je vse to brez mene? Vi dve vedno bežita – ena nazaj, druga naprej. Ampak življenje se dogaja tukaj in zdaj! Ljudje morajo občutiti trenutek, sicer bo vse zaman!”

Sestre so se tako hudo skregale, da so se vrata hiše zaprla in vrt okoli nje je začel veneti. Vsaka je ostala zaprta v svoji sobi, dokler ni nekega dne prišel popotnik.

Popotnik, ki je že dolgo potoval po svetu, je iskal modrost in odgovore. Ko je prispel do hiše treh sester, je opazil, da nekaj ni v redu. Drevesa so bila suha, reka je tekla brez odseva, in skozi okna ni bilo videti svetlobe.

Najprej je potrkal pri Preteklosti.

“Gospa,” jo je vprašal, “kaj se je zgodilo?”

“Sestra Prihodnost me ne ceni in Sedanjost me ne posluša,” je žalostno rekla. “Ljudje bi morali bolj spoštovati, kar je bilo.”

Popotnik je prikimal in se povzpel do Prihodnosti.

“Gospa,” jo je vprašal, “kaj se je zgodilo?”

“Preteklost me vleče nazaj in Sedanjost ne razmišlja dovolj naprej,” je odgovorila. “Ljudje bi morali bolj sanjati in načrtovati.”

Popotnik se je nazadnje odpravil do Sedanjosti, ki je sedela s sklonjeno glavo.

“Gospa,” jo je vprašal, “kaj se je zgodilo?”

“Sestri ne razumeta, da je življenje zdaj,” je rekla. “A sama ne morem vsega držati skupaj.”

Popotnik je premislil in nato stopil na sredo hiše, kjer so se lahko vse tri sestre slišale.

“Vsaka od vas ima prav, a nobena ni dovolj sama. Ljudje potrebujejo vse vas.”

“Preteklost,” je rekel, “brez tebe ne bi vedeli, kdo so. Tvoja modrost je ključna, da se ne ponavljajo napake.”

“Prihodnost,” je nadaljeval, “brez tebe ne bi imeli ciljev in sanj. Ti si tista, ki jim daješ razlog, da nadaljujejo pot.”

“Sedanjost,” je zaključil, “brez tebe življenje ne bi imelo okusa. Če ljudje ne občutijo trenutka, bodo zamudili vse, kar jim preteklost daje in prihodnost obljublja.”

Sestre so se spogledale in prvič po dolgem času razumele.

Sedanjost je odprla okna, Prihodnost je posadila nova semena, Preteklost pa je obnovila stare poti skozi vrt. Hiša je spet oživela, reka je zableščala v soncu, drevesa so ozelenela.

Od tistega dne naprej so sestre živele v ravnovesju.

Ljudje, ki so prišli mimo, so odhajali bogatejši – s spoštovanjem do preteklosti, veseljem v sedanjosti in upanjem v prihodnost.

In tako je bilo prav.

AVTOR: TEJA GORŠE

»Zakaj se ne pridružiš igri?« ga je vprašala mama nekega dne, ko je Piko žalostno gledal druge pingvine pri igri.

»Ne vem, kako naj začnem,« je rekel Piko. »Kaj če me ne bodo sprejeli?«

Mama ga je pobožala po glavi. »Včasih je za sklepanje prijateljstev potreben pogum. Naredi majhen korak – nasmeh, pozdrav ali pa povabilo k igri. Verjemi, ne boš sam.«

Naslednji dan je Piko stal ob robu drsališča, kjer so se pingvini zabavali. V glavi si je ponavljal: Nasmehni se, pozdravi… Lahko ti uspe!

Ko je ravno zbral pogum, se je drsališče pod enim od pingvinov nenadoma zalomilo, led se je zlomil, in pingvinček se je znašel v ledeni vodi. Brez oklevanja je Piko stekel proti robu. »Drži se! Pomagal ti bom!« je zaklical.

Drugi pingvini so se zbrali, in skupaj so s Pikovo pomočjo potegnili pingvinčka iz vode. »Hvala, Piko! Ti si pravi junak!« je rekel rešeni pingvinček, ki mu je bilo ime Tine.

Tine se je široko nasmehnil in rekel: »Piko, bi se mi pridružil pri igri? Zdaj sva že prijatelja!«

Piko je začutil, kako mu je od sreče zaigralo srce. »Seveda!« je odgovoril.

Tistega dne so vsi pingvini skupaj drsali, gradili ledene gradove in se kepali. Piko je prvič začutil, kako lepo je, ko si del skupine.

Ko je dan mineval, so pingvini opazili, kako spretno Piko pomaga pri gradnji ledenega gradu. S svojimi majhnimi plavutmi je oblikoval najlepše stolpe in luknje, ki so bile videti kot prave umetnine.

»Piko, tvoj stolp je čudovit!« je vzkliknil Tine.

»Res je,« so se strinjali ostali pingvini. »Imaš neverjeten talent!«

Piko je zardel, a bil vesel pohval. Prvič se ni počutil le kot opazovalec – bil je del nečesa večjega.

Pozno popoldne, ko je sonce začelo zahajati in je nebo postalo oranžno-rožnato, so pingvini opazili nekaj nenavadnega na obzorju. Velika ledena gora se je začela premikati proti njihovi vasi.

»To ni ledena gora!« je zavpil eden od starejših pingvinov. »To je velika plavajoča plošča ledu, ki lahko poškoduje našo ploščo«

Pingvini so se zbrali, a niso vedeli, kaj naj storijo. Vsi so bili prestrašeni, dokler ni Piko zbral poguma in stopil naprej. »Skupaj zmoremo! Če vsak od nas pomaga, lahko preprečimo, da bi ledena plošča uničila našo vas.«

»Kako?« so ga vprašali.

Piko je razložil svoj načrt: »Uporabili bomo ledene bloke, ki smo jih gradili za naš grad, da naredimo oviro in ustavimo ploščo!«

Vsi so hitro zavihali plavuti in se lotili dela. Piko je s Tinovo pomočjo organiziral ekipo – nekateri so prinašali ledene bloke, drugi so jih postavljali v vrsto. Pingvini, ki so bili najmočnejši, so pomagali porivati ledeno ploščo nazaj proti morju.

Uspelo jim je! Ledena plošča je spremenila smer in odplavala stran, jasa pa je ostala varna.

»Piko, brez tebe nam ne bi uspelo!« je vzkliknil Tine in vsi pingvini so navdušeno zaploskali.

»Saj nisem bil sam,« je skromno rekel Piko. »Vsi smo sodelovali, in prav zato nam je uspelo.«

Od tistega dne naprej je bil Piko znan kot pogumni in ustvarjalni pingvinček, ki je pokazal, kako pomembno je sodelovanje in pogum. Ni bil več sramežljiv opazovalec, ampak pravi prijatelj in junak, ki je vedno pripravljen pomagati.

Babica Zima ni bila običajna babica. Njeno delo je bilo poskrbeti, da je zima vsako leto prišla pravočasno in prinesla sneg, mraz in tisto pravljično tišino, ki jo slišimo le pozimi. Pomagale so ji njene ljubljene Snežinke, oblečene v bleščeče bele obleke.

Vsako jutro, preden je vzelo nebo hladno modro barvo, je Babica Zima preštela Snežinke in jim dala naloge. Nekatere so morale prekriti polja in strehe, druge narisati čudovite vzorce na zamrznjena okna, tretje pa so morale pomehkužiti veje dreves s puhastim snegom.

A nekega dne je ena izmed Snežink, mala Bela, postala radovedna. »Babica Zima, zakaj moramo delati vsak dan enako? Jaz bi rada obiskala dolino in videla otroke pri igri!«

Babica Zima se je nasmehnila in pobožala Belo po njenem ledenem nosku. »Bela, naše delo je pomembno. Brez nas bi bilo zime konec in narava ne bi mogla počivati. Pa vendar – če si tako želiš, ti dovolim, da za en dan odletiš v dolino. A nikar ne pozabi, da se moraš do večera vrniti!«

Bela je veselo zažarela in poletela v dolino. Tam je prvič slišala zvončke sani, videla otroke, ki so se kepali, in snežaka, ki ga je nekdo ravno dokončal. Tako ji je bilo všeč, da je pozabila na čas. Ko je sonce zahajalo, se je zavedla, da mora domov, a veter je postal močan in je ni pustil nazaj v Babico Zimo.

Babica Zima je opazila, da Beli ni. Zaskrbljena je stopila na svoj ledeni balkon, pograbila svoj čarobni zimski plašč in razprla roke. »Snežinke, poiščite Belo!« je zašepetala v vetru, ki je njen glas ponesel daleč v dolino.

Vse Snežinke so se podale na iskanje. Bela je medtem obtičala na veji velike smreke in se začela počasti topiti. Kar naenkrat so okoli nje zažareli drobni beli svetovi – Snežinke! Vzklikale so: »Tu si, Bela! Hitro nazaj!« Skupaj so jo odnesle domov k Babici Zimi. Bila je že zelo slabotna.

»Zdaj razumeš, zakaj moraš biti točna, kajne?« jo je prijazno opomnila Babica Zima in jo ogrnila v toplo odejo iz snežnih puhlic. Bela je prikimala. »Oprosti, Babica Zima. Obljubim, da bom odslej

vedno poslušna. Ampak… otroci so čarobni! Ali lahko poskrbimo, da imajo pozimi še več zabave?«

Babica Zima se je nasmehnila. »Prav imaš. Jutri bomo naredile najboljši sneg za sani in najbolj bleščeče ledene sveče za okras!«

Od takrat naprej so bile zime še lepše – otroci v dolini so imeli najlepše sanke, na oknih pa najlepše zimske čarovnije. In Bela? Nikoli več ni zamudila.

avtor: minirokice.si

Poglej si še:

• Pravljica Velika božična nogavica
• Pravljica Kdo je Božiček?
• Poletna pravljica Želva, ki se je izgubila na dopustu
• Pravljica skrivnost sladkornih palčk