Pred vami so zgodbe, ki so mi jih zaupali palčki na obisku na severnem tečaju. Kako sem prišla tja se ne spomnim, vem samo, da sem se naenkrat znašla sredi božičkove delavnice. Še preden sem si jo dobro ogledala, se je pred mano pojavil droben palček. Segel mi je komaj do kolen. Povabil me je skozi zlata vrata na koncu delavnice. Vstopila sva v pravljično sobo. Z roko mi je nakazal naj se usedem v udoben naslonjač in obljubim, da bom slišane besede delila z vami. Po koncu pripovedovanja sem se znašla spet nazaj v svojem domu. K meni sta pritekla moja sinova, me odpeljala do božičnega drevesa in začela spraševati vse o božiču.
Na Severnem polu sta živela gospa Boža in gospod Rajko. Bila sta pridna in marljiva. Gospa Boža je delala v delavnici igrač. Rajko je delal delavnici sladkarij. Želela sta si otroka, vendar jima ni bilo namenjeno. Zato sta vso dobroto usmerila v delo. Vse igrače in sladkarije pa razdelila otrokom po okoliških vaseh.
Ravno sta bili pri večerji, ko se je iz dimnika močno zakadilo. Ven je skočil droben možičelj s čudežno čokoladno palico. Imel je dolgo brado. Sajasta je bila od umazanega dimnika. Iz zelene obleke je otresel saje in rekel, da jima prinaša novico.
Mislila sta, da sanjata. Rajko ga je vprašal: »Kdo sploh si?«. »Palček« je odgovoril droben možič. Nadaljeval je z besedami: »Opazujem vaju že leta in vem kaj si najbolj želita. Vajina dobrota bo poplačana.« Tlesknil je in izginil.
Čez devet mesecev se je v hiši Bože in Rajka zaslišal otroški jok. Otrok je odraščal v sreči in veselju. Starša sta razdajala svojo dobroto in sin jima je pri tem pomagal. Želel je pomagati vsem, tudi tistim, ki živijo izven severnega pola. Starša sta ga spodbujala in mu ponavljala, da bo njegova dobrota zagotovo obrodila sadove.
Fant je postajal mož. Za njegov 20 rojstni dan sta mu starša želela pripravila posebno darilo – snežne sani iz čudežnega drevesa, ki je raslo na najvišji planoti. Oče in mama sta se odpravila na dolgo pot v gore. Hodila sta in hodila, zajel ju je snežni metež, veter je pihal z vso močjo. Bila sta predaleč, da bi se obrnila in vrnila brez darila. Sprožil se je plaz snega. Čeprav sta tekla na vso moč, ju je plaz ulovil.
Staršev ni bilo nazaj. Sin je hodil po zasneženih ulicah in ni želel več v domačo hišo. Prostor za spanje si je našel na klopi v parku, vdal se je v usodo. Opazoval je srečne družine, ki so zbirale ob kaminih in si želel, da bi lahko še enkrat preden zmrzne videl starše.
V trenutku največjega obupa je začutil prijetno toploto. Nebo se je obarvalo zeleno. Iz nikoder je priskakljal zelen možič. »Poznal sem tvoja starša, bila bi žalostna, če bi videla da si brezdomec. Dal ti bom priložnost, da boš lahko spet širil dobroto. Če si nekaj izgubil, še ne pomeni, da ne moreš dajati.« Spomnil se je svoje želje o obdarovanju celega sveta. Spomnil se je besed svoje matere, dobrota obrodi sadove. Palček je nadaljeval »Tvoja mama, me je poslala k tebi. Obleci obleko, da bova lahko šla.« Na klopi se je pojavila bela rdeča obleka z belimi obrobami. Bila je zelo topla. Iz gozda so se zaslišali kraguljčki. Okoli vratu jih je nosilo 9 jelenčkov, ki je vleklo čudovite sani. Pomencal si je oči, ali sanja. »Palček mu je v roko potisnil krmilo in rekel, Božiček dobrodošel na krovu. Brž do delavnice, potem pa imaš eno noč, da obdariš otroke celega sveta.«
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
