OGTT v nosečnosti: moja izkušnja s testom, ki sploh ni bil tako grozen

Ko sem izvedela, da me čaka OGTT, sem seveda naredila tisto, kar naredimo mnoge – šla sem pogledat na splet, kaj me čaka.

Mogoče to ni bila najboljša ideja.

Slabost. Vrtoglavica. Grozno sladka tekočina. Bruhanje. Dolgo čakanje. Zgodbe nosečnic, ki so komaj opravile test.

Po nekaj prebranih izkušnjah dobiš občutek, da te namesto laboratorijske preiskave čaka najmanj preizkus vzdržljivosti.

Potem pa sem šla na OGTT sama.

In moja izkušnja?

Sploh ni bilo tako hudo.

Najprej – kaj sploh je OGTT?

OGTT oziroma oralni glukozni tolerančni test se v nosečnosti uporablja za odkrivanje nosečnostne oziroma gestacijske sladkorne bolezni.

Preprosto povedano: preverijo, kako se tvoje telo odzove na večjo količino glukoze.

Test se običajno opravlja med 24. in 28. tednom nosečnosti, če nosečnostna sladkorna bolezen ni bila ugotovljena že prej.

Na pregled prideš tešča in najprej ti odvzamejo kri.

Potem pride tisti del, o katerem je na spletu napisanih največ zgodb.

Glukoza.

Kako grozna je v resnici tista sladka tekočina?

Dobila sem raztopino s 75 grami glukoze.

Je sladka?

Ja.

Zelo sladka?

Tudi.

Je tako grozna, kot sem pričakovala po prebiranju spleta?

Meni ne.

Popila sem jo brez večjih težav. Ni ravno pijača, ki bi jo naročila ob kosilu, ampak tudi nič takšnega, zaradi česar bi danes pred testom strašila drugo nosečnico.

In predvsem – ni mi bilo slabo.

Približno prve pol ure se mi je nekoliko vrtelo. Ni bilo prijetno, vendar tudi nič dramatičnega. Potem je minilo.

Zanimivo pa je bilo, da je istočasno z mano OGTT opravljala še ena nosečnica.

Ona je bruhala.

Dve nosečnici, isti test in popolnoma različna izkušnja.

In ravno zato se mi zdi pomembno napisati tudi svojo.

Zakaj imamo po branju spleta občutek, da bo OGTT grozen?

Verjetno zato, ker imamo ljudje večjo potrebo povedati zgodbo takrat, ko se zgodi nekaj neprijetnega.

Če nekdo popije glukozo, dve uri sedi, mu trikrat vzamejo kri in gre domov, o tem verjetno ne bo napisal dolge objave na forumu.

Če mu postane zelo slabo in bruha, pa je to izkušnja, ki jo bo veliko prej delil.

In potem naslednja nosečnica pred svojim OGTT prebere deset takšnih zgodb in v laboratorij pride že prepričana, da ji bo slabo.

Zato še druga plat zgodbe:

lahko ti bo slabo, ni pa nujno, da ti bo.

Meni ni bilo.

Kako je potekal moj OGTT?

Najprej so mi odvzeli kri na tešče.

S tem preverijo začetno vrednost glukoze v krvi. Če je ta že dovolj visoka za postavitev diagnoze nosečnostne sladkorne bolezni, se test lahko prekine in glukozne raztopine ni treba piti.

Pri meni se je test nadaljeval.

Popila sem pripravljeno glukozno raztopino in potem se je začel najdaljši del OGTT-ja:

čakanje.

Med testom praviloma miruješ, saj lahko telesna dejavnost vpliva na vrednosti glukoze. Zato je pametno s seboj vzeti nekaj, s čimer si boš krajšala čas.

Telefon, knjigo, slušalke …

Po eni uri sledi ponoven odvzem krvi, nato pa še en po dveh urah.

In to je pravzaprav to.

Veliko več časa porabiš za čakanje kot za sam test.

Kaj pravzaprav merijo?

Pri OGTT gledajo, kako se po zaužitju glukoze spreminja raven sladkorja v krvi.

Pri 75-gramskem OGTT v nosečnosti so diagnostične mejne vrednosti:

• na tešče: 5,1 mmol/L
• po eni uri: 10,0 mmol/L
• po dveh urah: 8,5 mmol/L

Pomembno je vedeti, da ni treba, da so povišane vse tri vrednosti.

Če je že ena vrednost enaka ali višja od diagnostične meje, to zadostuje za diagnozo nosečnostne sladkorne bolezni.

Kaj če OGTT pokaže nosečnostno sladkorno bolezen?

Pozitiven rezultat ni razlog za paniko.

Nosečnostna sladkorna bolezen pomeni, da telo med nosečnostjo glukoze ne uravnava dovolj učinkovito. Pri tem se lahko počutiš popolnoma normalno in brez kakršnih koli očitnih znakov.

Prav zato OGTT sploh opravljamo.

Če jo odkrijejo, sledijo navodila glede prehrane, spremljanja krvnega sladkorja in primerne telesne dejavnosti. Če to ni dovolj, je pri nekaterih nosečnicah potrebno tudi zdravljenje.

Pomembno je predvsem, da je stanje odkrito in ustrezno spremljano.

Bi se danes OGTT-ja bala?

Ne.

Če bi šla še enkrat, bi predvsem vedela, da moram računati na precej čakanja.

Seveda moja izkušnja ne pomeni, da bo pri vsaki nosečnici enako. Že ženska, ki je opravljala test poleg mene, je imela povsem drugačno izkušnjo.

Ampak ravno to je bistvo.

Pred OGTT sem na spletu dobila občutek, da je slabost skoraj nekaj samoumevnega. Ko sem ga opravila sama, sem ugotovila, da sploh ni nujno tako.

Malo se mi je vrtelo, spila sem zelo sladko tekočino, počakala na odvzeme in šla domov.

Veliko manj dramatično, kot sem pričakovala.

Če te OGTT še čaka, se zato ne obremenjuj preveč z izkušnjami drugih. Dobro je vedeti, kaj se lahko zgodi, ni pa treba v laboratorij oditi s prepričanjem, da ti bo zagotovo slabo.

Morda boš na koncu, tako kot jaz, ugotovila, da je bil najtežji del testa pravzaprav samo čakanje.