Kako otroka vprašati, kako je bilo v vrtcu, da ne odgovori samo »dobro«

Ko otroka po dolgem dnevu končno zagledamo, nas seveda zanima, kaj je doživel. Zato pogosto že na poti iz vrtca vprašamo: »Kako je bilo danes?« Odgovor pa je skoraj vedno kratek: »Dobro.«

To še ne pomeni, da se otrok ne želi pogovarjati z nami ali da se v vrtcu ni zgodilo nič zanimivega. Vprašanje »Kako je bilo?« je preprosto zelo široko. Otrok mora v nekaj sekundah pregledati ves dan, izbrati pomemben dogodek, ga ubesediti in ugotoviti, kaj pravzaprav želimo izvedeti. Beseda »dobro« je zato pogosto najlažji in najhitrejši odgovor.

Če želimo izvedeti več, pomagajo konkretnejša vprašanja, pravi trenutek in občutek, da pogovor ni preverjanje, ampak prijetno povezovanje.

Najprej mu dovolimo, da »pride domov«

Otrok je po več urah v vrtcu lahko utrujen, lačen ali poln vtisov. Če ga takoj zasujemo z vprašanji, morda preprosto še nima energije za pripovedovanje.

Namesto takojšnjega pogovora mu lahko ponudimo objem, pijačo ali prigrizek ter mu pustimo nekaj časa. Nekateri otroci začnejo pripovedovati že med vožnjo domov, drugi šele med igro, kopanjem ali pred spanjem.

Pomembno je opazovati, kdaj je otrok najbolj sproščen. Ni nujno, da je najboljši trenutek prav takrat, ko stopi skozi vrata vrtca.

Postavljajmo majhna in konkretna vprašanja

Namesto vprašanja, ki zajema ves dan, izberimo en dogodek, osebo ali občutek. Tako otrok lažje poišče spomin in začne pripovedovati.

Poskusimo lahko z vprašanji:

• S kom si se danes največ igral?
• Katera igra ti je bila danes najbolj všeč?
• Kaj ste imeli za kosilo? Kaj je bilo najbolj okusno?
• Ste bili danes zunaj? Kaj ste tam počeli?
• Kaj te je danes nasmejalo?
• Ti je bilo danes kaj težko?
• Kdo je danes naredil nekaj smešnega?
• Si danes komu pomagal?
• Je danes kdo pomagal tebi?
• Kaj novega si danes videl ali izvedel?
• Kateri del dneva bi najraje ponovil?
• Kateri del dneva bi najraje preskočil?

Ni treba zastaviti vseh vprašanj. Pogosto je dovolj eno samo, nato pa otrokovemu odgovoru res prisluhnemo.

Vprašanja, ki odpirajo pogovor

Vprašanja, na katera lahko otrok odgovori samo z »da«, »ne« ali »dobro«, pogovor hitro zaključijo. Boljša so vprašanja, ki vabijo k opisovanju.

Namesto:

»Ali si se imel lepo?«

lahko vprašamo:

»Kaj ti je bilo danes najlepše?«

Namesto:

»Ali si bil priden?«

lahko rečemo:

»Na kaj si bil danes pri sebi ponosen?«

Namesto:

»Ali te je kdo razjezil?«

lahko vprašamo:

»Kako si se danes počutil med igro z drugimi otroki?«

Takšna vprašanja otroku sporočajo, da nas ne zanimata le primerno vedenje in ubogljivost, ampak njegovo doživljanje.

Pomagajmo mu z izbiro

Mlajši otroci včasih težko odgovorijo tudi na odprto vprašanje. Takrat jim lahko ponudimo dve ali tri možnosti, ne da bi jim odgovor položili v usta.

Na primer:

• Si se danes več igral s kockami, avtomobilčki ali čim drugim?
• Ti je bilo lepše pri kosilu ali na igrišču?
• Si bil danes bolj vesel, jezen, žalosten ali utrujen?

Otrok lahko izbere eno možnost ali pa nas popravi in pove nekaj povsem drugega. Izbira mu pomaga najti začetek pripovedi.

Pogovor začnimo s svojo zgodbo

Otroku ni treba vedno prvi odgovoriti. Včasih se bo lažje odprl, če najprej nekaj povemo mi.

Lahko rečemo:

»Danes se mi je zgodilo nekaj smešnega. Skoraj sem pozabil ključe. Kaj smešnega pa se je zgodilo tebi?«

Ali:

»Danes sem bil vesel, ko mi je nekdo pomagal. Je danes tudi tebi kdo pomagal?«

Tako pogovor postane izmenjava in ne zasliševanje. Otrok vidi, da tudi odrasli doživljamo prijetne, težke, čudne in smešne trenutke.

Uporabimo igro

Otroci pogosto lažje pripovedujejo med igro kot v neposrednem pogovoru. Vzemimo dve figurici, plišasto žival ali lutko in predlagajmo:

»Ta medvedek je bil danes prvič v vrtcu. Kaj misliš, kaj se mu je zgodilo?«

Otrok lahko skozi zgodbo o medvedku pove marsikaj o svojem dnevu. Pri tem ga ne popravljajmo in ne iščimo takoj skritih pomenov. Igra naj ostane varna in sproščena.

Poskusimo lahko tudi igro »tri stvari«, pri kateri vsak pove:

1. nekaj lepega, kar se mu je zgodilo;
2. nekaj težkega ali neprijetnega;
3. nekaj smešnega ali nenavadnega.

Igro lahko igra vsa družina pri večerji. Tako otrok ni edini, ki mora poročati o svojem dnevu.

Ne prekinjajmo ga s preveč podvprašanji

Ko otrok končno začne pripovedovati, nas hitro zanese:

»Kdo je bil zraven? Zakaj je to naredil? Kaj je rekla vzgojiteljica? Si se opravičil?«

Preveč vprašanj lahko pripoved ustavi. Raje pokažimo zanimanje s kratkimi odzivi:

• »A res?«
• »In kaj se je zgodilo potem?«
• »Kako si se ob tem počutil?«
• »Povej mi še malo.«

Včasih otrok potrebuje tudi nekaj tišine, da poišče besede. Ni treba, da vsako pavzo takoj zapolnimo.

Ne hitimo z rešitvami

Če otrok pove, da se je sprl s prijateljem ali da ga je nekaj prizadelo, ga želimo hitro potolažiti, poučiti ali rešiti težavo. Toda najprej potrebuje občutek, da smo ga slišali.

Lahko rečemo:

»Verjamem, da ti je bilo težko, ko ti ni dovolil zraven.«

Šele nato vprašamo:

»Želiš, da skupaj razmisliva, kaj bi lahko naredil jutri?«

Če otrok ve, da njegovim občutkom ne bomo takoj oporekali ali iz njegove zgodbe naredili velikega problema, nam bo verjetneje zaupal tudi naslednjič.

Sprejmimo tudi odgovor »ne vem«

Včasih otrok res ne ve, se ne spomni ali pa se mu preprosto ne ljubi govoriti. Lahko mu odgovorimo:

»V redu. Če se boš pozneje česa spomnil, mi lahko poveš.«

S tem pustimo vrata odprta. Pogovor, ki ga ne izsilimo, se pogosto začne sam od sebe nekoliko pozneje.

20 vprašanj namesto »Kako je bilo v vrtcu?«

Ko nam zmanjka idej, lahko izberemo eno izmed teh vprašanj:

1. Kaj te je danes najbolj nasmejalo?
2. S kom si se danes igral?
3. Kaj ste danes ustvarjali?
4. Katera igra je bila najbolj zabavna?
5. Kaj si danes naredil prvič?
6. Si danes komu pomagal?
7. Kdo je danes pomagal tebi?
8. Kaj je bilo danes najbolj nenavadno?
9. Kateri del dneva je najhitreje minil?
10. Kdaj si bil danes najbolj vesel?
11. Te je danes kaj razjezilo?
12. Si bil kdaj žalosten ali osamljen?
13. Kaj ti je bilo pri kosilu najbolj všeč?
14. Kaj ste počeli zunaj?
15. Kaj je danes rekla vzgojiteljica, kar si si zapomnil?
16. Kaj si danes zgradil, narisal ali izdelal?
17. Katero igračo si danes največ uporabljal?
18. Kaj bi jutri rad počel drugače?
19. Kaj bi iz današnjega dne pokazal meni, če bi lahko zavrtel posnetek?
20. Če bi bil današnji dan barva, katera barva bi bil?

Cilj ni popolno poročilo o dnevu

Namen pogovora ni izvedeti prav vsega, kar se je v vrtcu zgodilo. Pomembneje je ustvariti navado, da otrok z nami deli svoje doživljanje in ve, da ga bomo poslušali.

Včasih bomo izvedeli veliko, drugič le to, kaj je bilo za kosilo. Tudi kratki pogovori gradijo bližino. Ko namesto splošnega vprašanja ponudimo nekaj konkretnega, dovolj časa in resnično zanimanje, ima otrok veliko več možnosti, da namesto »dobro« pove zgodbo.