Sokolov lok

V davnih časih, ko je bil svet še poln čudes, so ljudje verjeli, da so zvezde pravzaprav semena neba. Pripovedovali so, da vsakič, ko eno izmed njih pade, nekje vzklije nekaj novega – drevo, reka, gora ali celo cel svet.

Toda obstajala je ena zgodba, ki so jo šepetaje pripovedovali le ob najtemnejših nočeh. Zgodba o Sokolovem loku – edinem orožju, ki je lahko doseglo in sklatilo zvezdo.

Legenda pravi, da je nekoč živel mojster izdelovalec orožja, ki je hotel ustvariti popoln lok. Leta in leta je iskal pravi material – les se je lomil, kovina je bila pretežka, toda potem je našel nekaj resnično izjemnega: kost starega sokola, ki je nekoč letel višje od oblakov in videl stvari, ki jih ni videlo nobeno drugo bitje.

Mojster je iz te kosti izrezljal lok, lahek kot pero, a močan kot vihar. Tetivo je spletel iz svetlolasih las dekleta, ki je bilo znano po tem, da je slišalo govorico vetra. Ko je bil lok končan, so govorili, da lahko zadene karkoli – in da bo tisti, ki ga bo napeljal, videl svet, kot ga vidijo bogovi.

Toda z lokom je prišlo tudi svarilo: “Če boš iz njega ustrelil v nebo, se bo ravnovesje sveta zamajalo.”

Mnogo let kasneje je lok prišel v roke mladega strelca, ki ni poznal strahu. Zmogel je zadeti sokola v letu, preluknjati jabolko na drugi strani reke, celo strela se mu je včasih zdela prepočasna.

Ko je slišal zgodbo o loku, ga ni zanimalo svarilo – zanimalo ga je samo, kako daleč lahko seže njegova puščica.

In tako je napel tetivo in usmeril puščico proti najsvetlejši zvezdi na nebu.

Ko je spustil tetivo, je puščica izginila – ne s svetlobno hitrostjo, ampak s tišino, ki je preglasila vse zvoke sveta.

Nebo se je treslo. Zvezda, v katero je meril, se je zazibala. Dolga sekunda je minila, preden se je premaknila – in nato padla.

Toda ko je zvezda izginila, ni pustila za seboj svetlobe, kot jo pustijo utrinki. Pustila je praznino. Luknjo, ki ni bila črna, ampak globlja od teme.

Veter je utihnil. Drevesa so se nehala gibati. Voda v reki je zastala.

Strelec je hotel zakričati, a iz njegovih ust ni prišel noben zvok. Nebo je bilo raztrgano in iz njega je puhtela praznina, ki je pila vse, kar ji je bilo na poti.

Toda v tistem trenutku, ko se je zvezda skoraj dotaknila zemlje, se je nekaj zgodilo.

Iz gozda se je dvignil sokol. Star, moder, njegov let je bil počasen, a mogočen. Povzpel se je visoko, vse do tiste padajoče zvezde, in jo ujel na svojih perutih.

In potem – z vso močjo svoje starodavne krvi – jo je dvignil nazaj.

Zvezda se je stresla, kot bi bila živa, in se znova zasidrala na nebu. Praske od puščice so ostale na njej, toda svetloba je spet zasijala.

Takrat se je vse vrnilo – veter, reke, zvok. Svet je zadihal.

A ko se je strelec ozrl na svoj lok, ga ni več bilo. Kot da ga nikoli ni bilo.

Od takrat naprej nihče več ni videl Sokolovega loka. Nekateri pravijo, da se je vrnil v kosti tistega sokola, ki je rešil svet.

Drugi pa trdijo, da je lok še vedno nekje – in da samo čaka na naslednjega, ki bo preizkusil meje neba.

Ampak če bo kdo znova skušal sklatiti zvezdo, mora vedeti eno:

Niso vse zvezde lepe, nekatere so strašne. In nekatere, ko padejo, ne pustijo za seboj ničesar.