Čustvena inteligenca je sposobnost posameznikov, da prepoznajo svoja čustva in čustva drugih, razločijo med različnimi občutki in jih ustrezno označijo, uporabijo čustvene informacije za usmerjanje mišljenja in vedenja ter upravljajo in/ali prilagodijo čustva tako, da se prilagodijo okolju ali cilju. Raziskave kažejo, da čustvena inteligenca (EQ) prispeva kar 80 odstotkov k življenjskemu uspehu posameznika, medtem ko inteligentnost (IQ) prispeva le 20 odstotkov. Osnove čustvene inteliglence segajo v rano otroštvo, v odnos staršev do naših čustev in pomoč pri njihovem razumevanju.
Starši zaradi stresa in obveznosti hitro nevede ignoriramo ali zanikamo otokova čustva. Učinki ponavljajoče in redne ignorance imajo lahko za otroka vseživljenjske posledice. Otroci izgubijo občutek za samoevaliranje in iščejo namige o pravilnem početju v okolju. Otrokova čustva postanejo zmedena, otroci več ne vedo kaj je prav in narobe.
“Nimaš razloga za razburjenje, vse je uredu. Nihče drug se ne joka, samo ti.”
To je klasičen primer sugestiranja počutja otroku. Zaviramo razvoj njegove lastne čustvene inteligence. Nihče drug ni vaš otrok in ni v njegovi koži. Mora otrok res razmišljati tako kot drugi?
Včasih je težko, ko tvoj otrok izstopa. Se primerjalno z drugimi otroci obnaša drugače in se začneš spraševati ali je vse ok. V trgovini se (tako ti misliš) na tla vrže samo tvoj otrok in samo tvoj otrok se obratno spušča po toboganu? Ne skrbi, ponosna bodi da imaš otroka, ki je sposoben polno izražati svoja čustva in se dobro počuti svoji koži, naj si bo to z jezo ali smehom brez razloga.
“To se ni zgodilo…” oz. ne laži otroku
Otrok je videl in ve, da je mama vrgla v smeti njegovo igračo. Nekajkrat ponovi zgodbo, potem pa se prepusti vodenju mame in začne dvomiti v svoje razumevanje okolice. Mi se počutimo dobro, ker smo zmanipulirali otroka in dosegli cilj. Kako se ob tem počuti otrok? Zmedeno, njegova resnica več ni resnica, počasi zgublja lastne stališče do dogodkov in verjame, vsemu kar rečejo druge in ne tistemu, kar je videl sam.
Prišle bodo ali so že situacije, ko boste želeli določen dogodek spraviti pod preprogo in se izgoniti zakajčkom. Otrok ne razume, da je za tabo nor dan, da si utrujena in ne zmoreš odgovoriti na vsa vprašanja. Otrok te potrebuje, želi si biti slišan in od osebe, ki jo ima najraje na svetu – tebe. Otroku so največji vzgled starši in če mu starši ne verjamejo iziroma ga zmanipulirajo, kako naj pričakujejo iskrenost od otroka.
“Kako misliš, da se počutim jaz?”
Ne pozabite, da gre za dialog in ne monolog. Med pogovorom bo čas, da spregovorite o svojih občutkih in čustvenih izkušnjah. Najprej razrešite otrokova čustva, nato ga povprašajte ali želi slišati še vaša.
“Tako si dramatičen”
Sugestiranje čustve v poslušalcu sproži obrambo in ko se sproži obramba preneha poslušati. Možgani se zaposlijo s pripravo obrambe in protiargumentov, aktivnega poslušanja ni več. Otrok se nauči, da je najbolje zaradi strahu pred obsajanjem, zatreti lastna čustva.
“No, življenje ni pošteno…”
Dajanje obsežnih izjav o tragičnem življenju vodi k zakoreninju negativnih temeljnih prepričanj pri otrocih. Ta globoko zakoreninjena prepričanja pogosto obarvajo tudi lečo, skozi katero vidimo življenje. Morda so to vaše izkušnje in resnica, vendar se vprašajte, kako se zaradi te izjave otrok počuti podprtega? Kako to pomaga pri stopnjevanju razmer? To je enakovredno reku: “Preboli!” To je nekoristna izjava in oddaja sporočilo “navadite se na krivico”, ki ga noben otrok ne more občutiti ali razumeti.
Tukaj ne gre za življenje, ampak določeno situacijo, ki je bila napačno presojena. Kar ne pomeni, da so ljudje slabi ali okolje slabo. Gre le za izkušnjo, ki ni prijetna in bo druga bolj pravična.
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
