O baby kaosu iskreno, kot še nikoli

Želela sem napisati objavo o svojih osebnih izkušnjah z vzgojo otroka, vendar me je bilo strah. Bojim se, da mi bo kdo rekel, kako čudovito se imam, ker sta oba fanta prespala noč že pri drugem mesecu. Lan celo prej, namenoma sem ga morala zbujati, da je jedel. 

Bojim se, da bom dobila komentar o tem, kako hvaležna bi biti, da sem lahko doma in neodobravanje mojega občutka ujetosti v lastnem domu.

Bojim se, da mi bo kdo rekel, da škodujem otroku, ker vse delam po urniku. Vse kar je izven rutine me spravi iz tira. In občudujem tiste mame, ki zmorejo živeti dan s tokom – jaz ga ne morem, če vsak dan za dogodki ne stoji načrt.

Bojim se, da mi bodo ljudje rekli, da se ne trudim dovolj, da bi morala več poslušati druge in manj sebe.

Bojim se, da mi bodo ljudje rekli, da sem slaba mama,  če naglas priznam, da sem likala samo prvih štirinajst dni, po tem sem perilo “zlikala” z roko, da je bilo videti kot, da sem ga toplno obdelala. Res nisem imela moči.

Pod črto…baby kaos je obdobje, ki bi ga kdaj pa kdaj želela preskočiti. Res je težko!

Mame si vedno želimo, da bi zmogle več, bile boljše, imele več znanja, imele več izkušenj. A vse to pride z leti. Včasih se tolažim s tem, da če bi imela deset otrok, bi vse vedela…ali pa tudi ne. No, ta misel me drži pokonci.

Čisto iskreno…mame si želimo več svobode, več osebnega prostora in več časa za tuširanje. Kje so šele obiski frizerja in pedikerja. Iščemo udobje, iščemo toplo besedo in osebo, ki nam bo rekla, da je prvo leto otrokovega življenja včasih težko in naporno. Tukaj nimam v mislih neprespanih noči, ampak vse drugo. Vsi nam pravijo, naj uživamo v teh dneh, ki bodo minili. Jaz pa v mislih odštevam ure, ko bi prišla noč. Res, da je bilo to redko, ampak je bilo.

Dojenčki so sladki, prikupni in zabavni, še posebej ko odkrivajo svet. Nič na svetu ne bi zamenjala za prisotnost ob prvem samostojnem sedenju, koraku in besedi.

Lepo je, včasih pa tudi peklensko težko.

Mame poskušamo ugotoviti, kaj ta mala bitja, ki ne znajo govoriti, želijo. Ponoči jokajo, ker jih je strah, so lačni ali žejni? Mogoče jih bolijo zobje, jim je vroče ali jih zebe? Ko misliš, da si ujela val in te gredo stvari odlično, se spet vse spremeni. Pristaneš na trdnih tleh in ponovno v rokah nosiš otroka in ugotavljaš kaj je vzrok njegovega nezadovoljstva.

Vsako bolečino omili čudovit otroški nasmeh in srečna sem, da sem njuna mama. Sinova svet dojemata z drugačnimi očmi. Vse jima je novo, nepoznano in izjemno zanimivo. To je neverjetno. Od njiju se naučila poleg tega, da vem točno število stopnic v celem naselju, iskrene radovednosti. Kljub temu sem včasih utrujena. In zavidam mamicam, ki imajo to srečo, da imajo v bližini svoje mame in tašče, ki jih pazijo otroka, medtem ko gredo one k frizerju. Oh, kake srečnice ste. Moja mama živi daleč in varstvo zahteva načrtovanje. Vesela sem, ko Nik pride domov in zna ogromno novih stvari. Mami, hvala za podporo.

Od vse utrujenosti nimam več moči, da bi se borila z drugimi mamami ali tekmovala. Sama kot otrok ravno nisem blestela v “prva sem naredila” na koncu pa sem bila ena redkih, ki sem dokončala. V žepu imam priznanja iz šolskih in državnih tekmovanj, diplomo, magisterij in upam, da čez leta tudi doktorat. Z branjem sem imela kar nekaj težav, namesto branja sem se raje besedila učila na pamet. Ko sem odkrila knjige, sem se zažrla v knjige in brala in brala. Poštevanka je bila zame prava nočna mora, osvojila sem jo zadnja v razredu, na maturi sem dosegla 95 %. Zakaj bi strmela k temu, da bodo moji otroci prvi? Strmim k temu, da bodo vztrajali do cilja, tudi če bodo zadnji.

Pri materinstvu mame potrebujem podporo in ne vojno. Morale bi spodbujati ena drugo in se nehati primerjati. Nihče ni v mojih, niti čevljih mame, ki ima otroka v isti skupini.