Na visokem drevesu sredi gozda je živela mlada veverica. Bila je zelo lena, ni želela kuhati niti pospravljati. Igrače je imela razmetane vsepovsod. Če ni šlo drugače, jih je brcnila iz veje na tla. Vsakič, ko se je spotaknila ob vejo, si je rekla, da enkrat bo pospravila, če ne prej do jeseni.
Med poletjem je imela hrane in igrač na pretek. Vse kar ni bilo za pojest, je postalo njena igrača in njena hiška je postala prenatrpana, da bi še kaj spravila v njo. Prišla je jesen. Veverica se je leno pozibavala na veji in se smejala prijateljicam, ki so hitele sem ter tja, da bi si nabrale čim več zaloge za zimo. Niti pomislila ni, da bi pospravila hiško. Mislila si je, da ima še dovolj časa.
Zbudila se je v mrzlo jutro. Veter je pihal skozi odprtino v drevesu in veverico je v noge močno zeblo. Zadišala ji je topla orehova potica. Ko je stopila do shrambe je veverica ugotovila, da nima nič za pod zob. Brskala je in brskala med igračami v shrambi, vendar ni bilo ničesar užitnega. Zlezla je iz drevesa in začela brskati po listju. Nič več ni ostalo. Samo suho listje in zemlja. Sesedla se je na tla in se z roko tolkla po glavi: »zakaj sem bila tako neumna, namesto da bi si pospravila hiško in pripravila shrambo, sem se raje igrala in pela.«
Mimo je pritekla veverica s sosednjega drevesa. Takoj je vedela zakaj je veverica žalostna, vendar ni šparala jezika. »Vidiš, vidiš soseda. Ko smo me delale, si se ti zabavala in nisi pravočasno pospravila svojega doma«, osiromašena veverica ji je odgovorila »vem, in zelo mi je žal. Pomagaj mi. Obljubim, da bom od zdaj naprej vsak dan pospravljala svojo hiško.«
Ker je bila soseda dobra ji je odstopila košaro zimske zaloge. Tako ali tako jo je imela preveč. Podarila ji je tudi topel pleten šal. Tako je bila veverica čez zimo sita in dobro oblečena.
NAUK: Nikoli ne odlašaj pospravljanje igrač na jutri.
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
