Pingvinček Piko si najde prijatelje

Na koncu sveta, kjer se razprostira neskončna bela tundra, je živel majhen pingvinček Piko. Piko je bil zelo radoveden, a tudi zelo sramežljiv. Medtem ko so se drugi pingvini podili po ledu, gradili snežne gradove in se kepali, je Piko najraje stal ob strani in opazoval.

»Zakaj se ne pridružiš igri?« ga je vprašala mama nekega dne, ko je Piko žalostno gledal druge pingvine pri igri.

»Ne vem, kako naj začnem,« je rekel Piko. »Kaj če me ne bodo sprejeli?«

 

Mama ga je pobožala po glavi. »Včasih je za sklepanje prijateljstev potreben pogum. Naredi majhen korak – nasmeh, pozdrav ali pa povabilo k igri. Verjemi, ne boš sam.«

Naslednji dan je Piko stal ob robu drsališča, kjer so se pingvini zabavali. V glavi si je ponavljal: Nasmehni se, pozdravi… Lahko ti uspe!

Ko je ravno zbral pogum, se je drsališče pod enim od pingvinov nenadoma zalomilo, led se je zlomil, in pingvinček se je znašel v ledeni vodi. Brez oklevanja je Piko stekel proti robu. »Drži se! Pomagal ti bom!« je zaklical.

Drugi pingvini so se zbrali, in skupaj so s Pikovo pomočjo potegnili pingvinčka iz vode. »Hvala, Piko! Ti si pravi junak!« je rekel rešeni pingvinček, ki mu je bilo ime Tine.

Tine se je široko nasmehnil in rekel: »Piko, bi se mi pridružil pri igri? Zdaj sva že prijatelja!«

Piko je začutil, kako mu je od sreče zaigralo srce. »Seveda!« je odgovoril.

Tistega dne so vsi pingvini skupaj drsali, gradili ledene gradove in se kepali. Piko je prvič začutil, kako lepo je, ko si del skupine.

Ko je dan mineval, so pingvini opazili, kako spretno Piko pomaga pri gradnji ledenega gradu. S svojimi majhnimi plavutmi je oblikoval najlepše stolpe in luknje, ki so bile videti kot prave umetnine.

»Piko, tvoj stolp je čudovit!« je vzkliknil Tine.

»Res je,« so se strinjali ostali pingvini. »Imaš neverjeten talent!«

Piko je zardel, a bil vesel pohval. Prvič se ni počutil le kot opazovalec – bil je del nečesa večjega.

Pozno popoldne, ko je sonce začelo zahajati in je nebo postalo oranžno-rožnato, so pingvini opazili nekaj nenavadnega na obzorju. Velika ledena gora se je začela premikati proti njihovi vasi.

»To ni ledena gora!« je zavpil eden od starejših pingvinov. »To je velika plavajoča plošča ledu, ki lahko poškoduje našo ploščo«

Pingvini so se zbrali, a niso vedeli, kaj naj storijo. Vsi so bili prestrašeni, dokler ni Piko zbral poguma in stopil naprej. »Skupaj zmoremo! Če vsak od nas pomaga, lahko preprečimo, da bi ledena plošča uničila našo vas.«

»Kako?« so ga vprašali.

Piko je razložil svoj načrt: »Uporabili bomo ledene bloke, ki smo jih gradili za naš grad, da naredimo oviro in ustavimo ploščo!«

Vsi so hitro zavihali plavuti in se lotili dela. Piko je s Tinovo pomočjo organiziral ekipo – nekateri so prinašali ledene bloke, drugi so jih postavljali v vrsto. Pingvini, ki so bili najmočnejši, so pomagali porivati ledeno ploščo nazaj proti morju.

Uspelo jim je! Ledena plošča je spremenila smer in odplavala stran, jasa pa je ostala varna.

»Piko, brez tebe nam ne bi uspelo!« je vzkliknil Tine in vsi pingvini so navdušeno zaploskali.

»Saj nisem bil sam,« je skromno rekel Piko. »Vsi smo sodelovali, in prav zato nam je uspelo.«

Od tistega dne naprej je bil Piko znan kot pogumni in ustvarjalni pingvinček, ki je pokazal, kako pomembno je sodelovanje in pogum. Ni bil več sramežljiv opazovalec, ampak pravi prijatelj in junak, ki je vedno pripravljen pomagati.