Psihologija različnih vrst starševskih slogov

Odločitev o vzgoji otrok je izziv, s katerim se soočajo vsi starši. Ne glede na to, ali vzgajamo sami ali v partnerstvu, si vsi želimo narediti najboljše za svoje otroke, kar lahko povzroči precejšnjo zaskrbljenost pri izbiri pravega starševskega sloga. Slogi starševstva se razlikujejo od posameznika do posameznika, vendar so raziskovalci skozi leta identificirali nekaj glavnih kategorij.

V 60-ih letih prejšnjega stoletja je psihologinja Diana Baumrind opredelila tri glavne sloge starševstva: avtoritarni, avtoritativni in permisivni. V 80-ih letih sta raziskovalca Eleanor Maccoby in John Martin dodala še četrti slog, neodzivni. Baumrind je pozneje napisala knjigo o avtoritativnem starševstvu, ki ga je štela za najbolj koristnega, vendar so vsi štirje slogi še vedno aktualni. Spodaj so opisani različni starševski slogi.

Štirje tipi starševskih slogov

Vplivi starševskih slogov na otrokov razvoj in način, kako se ti vplivi kažejo v odraslosti, so še vedno tema intenzivnih razprav v psihološki skupnosti. Te vplive je težko meriti, vendar obstajajo splošno sprejeti učinki posameznih starševskih slogov.

Avtoritarni slog

Prvi med štirimi starševskimi slogi je avtoritarni slog, pogosto opisan kot diktatorski in pretirano strogi. Takšni starši na vprašanja odgovarjajo z: »Ker sem jaz tako rekel!« in pričakujejo, da bodo njihova pravila upoštevana brez pojasnil. Pravila so stroga, brez prostora za razlago, kompromis ali razpravo, kazni za kršitve pa so stroge. Otroci v takšnem gospodinjstvu imajo redko besedo pri odločanju in se morajo brez vprašanj podrejati. Kazni se pogosto uporabljajo za zagotovitev poslušnosti, izrazi naklonjenosti pa so redki. Takšen pristop lahko povzroči škodljive posledice, ki otroka spremljajo v odraslost. Po mnenju terapevtke in avtorice Alyson Schafer so te posledice:

• Razvoj miselnosti “sledilca”, kjer imajo otroci težave z lastnim odločanjem
• Težave pri razlikovanju med prav in narobe
• Nizka samopodoba in iskanje potrditve vrednosti pri zunanjih avtoritetah

Avtoritativni slog

Avtoritativni slog, ki ga je Diana Baumrind opredelila kot najbolj koristen, uravnava strukturo in neodvisnost, kar otroku omogoča, da raste znotraj razumnih meja in raziskuje svoje sposobnosti. Starši, ki uporabljajo ta slog, postavljajo stroge standarde, a hkrati zagotavljajo čustveno podporo, ki gradi zaupanje. Ta slog je opisan kot »strog, a pravičen« ali »trden, a skrben«. Otrokom omogoča, da delajo napake in se iz njih učijo v okolju, ki ponuja vodstvo. Baumrind je avtoritativne starše opisala tako:

• So odločni, a ne vsiljivi in restriktivni. Njihove disciplinske metode so podporne, ne kaznovalne. Želijo, da so njihovi otroci samozavestni, družbeno odgovorni, samoregulirani in sodelujoči.

Permisivni slog

Popolno nasprotje avtoritarnega, permisivni starši dovoljujejo otrokom, da počnejo, kar želijo, brez pravil ali strukture, ki bi lahko razočarala ali vznemirila otroka. Takšni starši pogosto poskušajo biti prijatelji svojih otrok in jim takoj ugodijo. To lahko izhaja iz lastnih izkušenj z avtoritarnim slogom in želje, da bi otroku prihranili podobne težave. Čeprav je odzivnost na otrokove potrebe pozitivna, lahko pomanjkanje strukture dolgoročno povzroči težave. Schafer je dejala:

• “Rezultat je lahko otrok, ki se počuti upravičenega do vsega ali je zelo tesnoben, ker nihče ne vodi.”

Neodzivni slog

Zadnji med štirimi starševskimi slogi je neodzivni slog, kjer starši le malo sodelujejo s svojimi otroki. Otrokom ne nudijo pravil, strukture ali naklonjenosti, temveč jih prepustijo sami sebi. Ta slog, zlasti v skrajni obliki, lahko otroke ogroža in vodi do njihove odstranitve iz doma. Takšni starši ne komunicirajo veliko z otroki, ne obiskujejo njihovih dejavnosti in ne vzpostavljajo čustvene povezave. Čeprav fizično neškodljiv, lahko psihološke posledice tega sloga privedejo do:

• Depresije
• Težav pri oblikovanju tesnih odnosov
• Neuspešnih odnosov
• Izbruhov skozi delinkventno ali sovražno vedenje
• Izolacije od drugih

vir: jessup