V majhni leseni hiški na vrhu zasnežene gore je živela Babica Zima. Imela je dolgo belo brado, lase spletene v kite iz ledu in oči, ki so se svetile kot ledene zvezde. Njena hiša je bila prav posebna: streho so krasili ledeni kapniki, okna so sijala kot zmrznjeni kristali, znotraj pa je bilo toplo in dišalo po cimetu in vanilji.
Babica Zima ni bila običajna babica. Njeno delo je bilo poskrbeti, da je zima vsako leto prišla pravočasno in prinesla sneg, mraz in tisto pravljično tišino, ki jo slišimo le pozimi. Pomagale so ji njene ljubljene Snežinke, oblečene v bleščeče bele obleke.
Vsako jutro, preden je vzelo nebo hladno modro barvo, je Babica Zima preštela Snežinke in jim dala naloge. Nekatere so morale prekriti polja in strehe, druge narisati čudovite vzorce na zamrznjena okna, tretje pa so morale pomehkužiti veje dreves s puhastim snegom.
A nekega dne je ena izmed Snežink, mala Bela, postala radovedna. »Babica Zima, zakaj moramo delati vsak dan enako? Jaz bi rada obiskala dolino in videla otroke pri igri!«
Babica Zima se je nasmehnila in pobožala Belo po njenem ledenem nosku. »Bela, naše delo je pomembno. Brez nas bi bilo zime konec in narava ne bi mogla počivati. Pa vendar – če si tako želiš, ti dovolim, da za en dan odletiš v dolino. A nikar ne pozabi, da se moraš do večera vrniti!«
Bela je veselo zažarela in poletela v dolino. Tam je prvič slišala zvončke sani, videla otroke, ki so se kepali, in snežaka, ki ga je nekdo ravno dokončal. Tako ji je bilo všeč, da je pozabila na čas. Ko je sonce zahajalo, se je zavedla, da mora domov, a veter je postal močan in je ni pustil nazaj v Babico Zimo.
Babica Zima je opazila, da Beli ni. Zaskrbljena je stopila na svoj ledeni balkon, pograbila svoj čarobni zimski plašč in razprla roke. »Snežinke, poiščite Belo!« je zašepetala v vetru, ki je njen glas ponesel daleč v dolino.
Vse Snežinke so se podale na iskanje. Bela je medtem obtičala na veji velike smreke in se začela počasti topiti. Kar naenkrat so okoli nje zažareli drobni beli svetovi – Snežinke! Vzklikale so: »Tu si, Bela! Hitro nazaj!« Skupaj so jo odnesle domov k Babici Zimi. Bila je že zelo slabotna.
»Zdaj razumeš, zakaj moraš biti točna, kajne?« jo je prijazno opomnila Babica Zima in jo ogrnila v toplo odejo iz snežnih puhlic. Bela je prikimala. »Oprosti, Babica Zima. Obljubim, da bom odslej
vedno poslušna. Ampak… otroci so čarobni! Ali lahko poskrbimo, da imajo pozimi še več zabave?«
Babica Zima se je nasmehnila. »Prav imaš. Jutri bomo naredile najboljši sneg za sani in najbolj bleščeče ledene sveče za okras!«
Od takrat naprej so bile zime še lepše – otroci v dolini so imeli najlepše sanke, na oknih pa najlepše zimske čarovnije. In Bela? Nikoli več ni zamudila.
avtor: minirokice.si
Poglej si še:
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.
