V eni uri sem morala opraviti obisk osebnega zdravnika in ginekologa, med tem pa kupiti še mandljevo mleko za partnerja in riževo za nika (in to vsakega v drugi trgovini!). Mi bo uspelo? Z telefonom v roki in visoko pripravljenostjo sem hitela proti lekarni, da bi vzdignila zdravila za astmo, ki me čakajo že en teden, jaz pa bolj kot ne diham na škrge.
Pred mano je bila dolga vrsta. Postavila sem se na konec vrste z trebuhom in partnerju preko sms-a sporočila lokacijo rezervnih plenic. Revež se je polulal čez in čez in na koncu celo njega (to me vedno čudi kako jima uspe :)). Sprememba temerature iz -10 zunaj in +2o notri je načela moje telo. Vrtoglavica, slabost in siljenje na bruhanje, tako da sem komaj stala.
Med pisanjem sms-a sem spregledala gospo, ki se je tebi nič, meni nič, postavila pred mano. Ne bom se prepripala, sem si rekla. Najbrž potrebuje novo srce in so njena zdravila bolj pomembna od zdravil nosečnice, ki bi ravnokar padla skupaj. Mogoče me bo ravno ona spravila nazaj med žive. Ok, čakam…čakam, čakam…in sem pozorna na zmanjševanje vrste.
Malo me že nervira, da gospodje pred mano lekarncam razlagajo svoje osebne težave, namesto da bi vzeli zdravila in šli. Osamljeni so. Doma jih nihče ne posluša, otroci nimajo časa in edini dober človek, ki jim prisluhne je lekarnarica. En gospod pred mano je celo zaposleni razlagal kako je videti njegova žena, ki pogosto s hoduljo pride po zdravila in bi jo ona zagotovo morala poznati. Ali je to pomembno? Na koncu se je gospa predala in poklimala, da jo pozna. Oh, eden manj.
Med opazovanjem njunega pogovora sem v lekarni opazila napis: “Ne obsojaj drugih. Ne poznaš njihove zgodbe, zato ne veš, kaj so preživeli. “
Napis je bil popoln. V vrsti pogosto začnemo obtoževati in obsojati ljudi. Zdi se nam, da smo mi pomembni, oni pa so nebodisigatreba zaradi česar moramo čakati…no pa ni vedno tako.
V tistem trenutku pa me brez kančka slabe vesti prehiti starejša, našminkana gospa. Tokrat ne ostanem tiho. “Gospa, vrsta je za mano” ji rečem kolikor se da prijazno. Potem pa mi ona pove, da se ji mudi. Ne ostanem dolžna in ji odvrnem “meni tudi, sem noseča v 6. mesecu, doma imam enoletnega otroka, ki me potrebuje in nujno moram na ginekološki pregled, če vam ni odveč mi zaupajte, kam pa se vam mudi?”. “Gospa me je debelo pogledala in se delala, da ni nič slišala”. Slišali pa so vsi ostali v vrsti in gospod, ki bi moral biti na vrsti je stopil iz vrste in mi ponudil svoje mesto. “Jaz lahko počakam, vi pa pojdite k svojemu otroku, verjamem da ste že utrujena od čakanja.” Mesta nisem zamenjala. Res sem bila utrujena in uničena. Morda mi ne bo vse uspelo urediti pravočasno. Ampak bila sem tam. Morala sem čakati in se sprijazniti s situacijo kakršna je.
Nikoli, res nikoli pa si ne bi dovolila, da bi ukradla mesto osebi o kateri ne poznam zgodbe.
Za tisto minuto prednosti!
Res, da smo mladi in po mnenju starejše populacije “lahko čakamo”, vendar ne vsi. Tudi za mladimi je lahko 12 ur dela nege in skrbi za starejše, lahko se soočajo s hudo depresijo, so izvedeli slabo diagnozo, so se ločili, imajo na smrt bolnega otroka…gospa pa si bi želela le hitro opraviti, da bo šla domov kuhat kosilo in potem na vrt.
Ne obsojaj drugih. Ne poznaš njihove zgodbe, zato ne veš, kaj so preživeli.
Jezna sem (še vedno) na njeno brezbrižnost. Na njeno ignoranco in na nek način poskus ponižanja. Vsakič ko do mene stopi nekdo, ki ima samo eno stvar jaz pa poln voziček mu vedno ponudim, da ga spustim naprej. Tudi če bi mi gospa rekla, da se ji mudi k bolni hčerki ali vsaj imela konkreten razlog, bi jo razumela. Res, da ne poznam njene zgodbe in je nikoli ne bom poznala, dokler ne bom znala brati misli (mogoče res doživimo 100 let in postanemo nadljudje kot pravi baba Vanga).
Bodimo strpni do drugih, še posebno do tistih, ki jih ne poznamo. Vsak bije svoj boj. Vsak ima svoje težave in obveznosti. In NIKOLI res NIKOLI ne bodimo tisti, ki si bomo vzeli pravico ljudem kratiti njihov čas in krasti mesti. Če smo kot družba (vsaj upam) dosegli, da mesta ne krademo invalidom, zakaj si ga dovolimo krasti drugim?
Kontakt
Sem mama, partnerka in poslovna ženska, ki obožuje visoke pete. V prostem času rada preberem dobro knjigo, pišem in ustvarjam. Družbo nam dela mala bela kepica, nemški špic LORD.