Dragi mož: prišel bo dan, ko boš vse to pogrešal

Ne bo vedno tako. Naše življenje ne bo vedno vezano na čas, ne bomo vedno hiteli in ne bomo imeli priložnosti zamujati. Življenje ne bo vedno polno kaosa, ki se včasih povečuje čez meje razumnega. Ne bomo imeli goro perila in tvoje nogavice bodo vedno lepo zložene, ker bom imela čas zate.

Ne bova se več zbujala ob dveh zjutraj zaradi Nikovega joka in žeje. Ne bova več izgubila zlate niti med pogovorom, mogoče bova v naslednji sekundi zaradi demence že pozabila kdo sva.

Ne bova več radovedno brskala po spletu in iskala igračke. Ne bova več načrtovala sprehoda, morda ne bova sposobna oditi na sprehod.

Ne bova več po stanovanju lovila majhno bitje, v stanovanju bo vladala tišina. Ne bova se več zbujala utrujena zaradi prebujanja ponoči. Ko bova stara zaradi bolečin v sklepih celo noč morda ne bova zatisnila očesa.

Ne bova se vedno počutila, kot da nama zmanjkuje potrpljenja. Imela bova ogromno potrpljenja, le da ga ne bova imela priložnosti pokazati.

Nekega dne bo najin otrok odrasel. Ne bo naju več potreboval. Svoj čas bo namenil prijateljem, športu in ostalim stvarem, ki niso povezane s starši.

Ko bova prišla do te točke, bova želela staro življenje nazaj. Sedaj imava vso zmešnjavo, kupe perila in lepoto skupnega življenje. Vse je tu – na dosegu roke. Znotraj tega kaosa morava ostati jaz in ti eno. Bojim se, da po koncu norosti, ne bova imela nič več. Izgubila bova tople Nikove objeme, družinske izlete in smeh. Vse bova izgubila.

Ni boljšega trenutka kot je sedaj, da se zaveva, kako ljubki so vsi trenutki – tudi tisti, ki nama niso najbolj pri srcu in jih bova izgubila. 

Ne glede na to, kako gre vse narobe in smo vsi skupaj vstali z levo nogo, moramo delovati kot ekipa. Ne glede na to, kako hitro bodo majhne rokice postale velike sva še vedno starša. To bo najina vloga do konca življenja.

Nekoč bodo otroci začeli pisati svoje zgodbe, jaz bom ostala tukaj za vedno ob tebi. Uživajmo skupne družinske trenutke, ki bodo prehitro minili in ne pozabiva nase.