Ko daš 100 % sebe otrokom, službi in partnerju, ne ostane nič zate

Zvečer sem po telesu čutila mravljince, ura je bila čez polnoč. Začela sem pozabljati jemati tablete za srce. Dela ni bilo in ni bilo konca. Velikokrat sem rekla: “bom jaz to naredila.”. Imela sem občutek, da bom jaz stvari naredila najbolje. Pogosto sem igrače za otroci pospravljala jaz. Pospravljala sem tudi mizo in vsak dan postiljala posteljo – ker je bilo tako lepše. Prah sem brisala vsake dva dni, kritične dni sem spala 3-5 ur. Vsem povpraševanjem sem rekla DA, čeprav je bilo včasih nedobičkonosno in moja urna postavka nižja od minimalne urne postavke. Vesela sem bila, da imam preveč dela…Poznano? Potem moraš nujno brati naprej.

Vrtinec, ki ga ne opaziš

Za otroke si tako kot vsaka mama želim tudi jaz najboljše. Cena zato, da sem na videz popolna mama je visoka. Zdravje se je kot hišica iz kart začelo sesuvati. Zdravnikom ni jasno kako imamo lahko pri svojih letih težave srcem, čeprav je moje srce povsem zdravo in presegam optimalne rezultate obremenitvenega testiranja.  Moje srce normalno deluje le ob visoki obremenitvi. Na UZ srca sta me pregledala dva specialista. Oba sta potrdila da sem zdrava. S tem se je zaključilo. Začela sem pozabljati. Sogovornikov včasih nisem slišala, ker sem imela v glavi svoje to- do naloge in nemalokrat sem pogovor na sredini zapustila, ker sem morala “samo nekaj naredit”. Pojavil se je neozdravljiv dermatitis, celo tako, da mi je dematologinja priporočala naj poskusim s sončenjem.

Z maratonsko hitrostjo sem tekla v središče vrtinca IZGORELOSTI.

Najhuje pri tem je, da se ti zdi, da si daleč od sredine, nenadoma pa se znajdeš na sredini in obupano razmišljaš kako bi lahko iz ene ure naredila dve. Boš ta mesec spustila frizerja, ali bi raje spala samo 5 ur? S slabo vestjo gledaš drobtine na pultu in jih pobrišeš čeprav si utrujena. Z otroci bereš knjigo in že na pol spiš. Življenje si prestavila na avtopilot. Vsak dan je bolj naporen, vsak dan si bolj utrujena. Takšen je občutek, ko se približuješ kritični točki – IZGORELOSTI.

Nisi slaba mama, si le mama, ki je precenila svoje zmožnosti in si na ramena naložila preveč bremen.

Dobra mama, dobra žena, zanemarljiva do sebe

Družba je ustvarila ikono popolne in urejene zaposlene mame, ki ima vedno pospravljen dom z vonjem po svežih piškotih in obvlada vse družinske trike. Iluzija, ki ni realna, vsaj ne na dolgi rok. Začne trpeti partnerstvo, vsi okoli tebe te vidijo kot natempirano bombo. Nekaj tednov, morda mesecev se počutiš kot super ženska, potem pa se začneš utapljati. Tvoje dobre celice začnejo jesti ena drugo. 

Mame si rade splaniramo vse proste dneve. Za Prešerna je nujno, da obiščeš kulturno prireditev, spečeš kaj na temo Prešerna, pospraviš v nulo stanovanje in medtem opraviš vse klice in pogledaš služben mail. Saj si ne želiš dati takšnega zgleda otrokom, ali pač?

Otroci potrebujejo srečno mamo in ne mamo, ki bo dobra v pospravljanju, organizaciji in ne bo pozabila nobenega datuma. Otrokom je pravzaprav vseeno ali so oblačila zlikana ali ne. Vseeeno jim je za kulinarični presežek, za njih je zgolj okusen obrok, ki se ga nikoli ne bodo spomnili.

Vidim tvoje napore, zato ne bom imela otrok

Jaz sem prišla do točke preloma, ko sem sama pri sebi zajokala. Nisem vedela več katero delo je pomembnejše. Izgubila sem stik sama s sabo. Vse pogosteje sem slišala pohvale in vprašanja kako mi uspeva. Stavek, ki me je prikoval na tla je bil: “Sploh ne vem kako ti uspeva, res si super… jaz pa nikoli ne bom imela otrok.”

Hej, punca, niso krivi otroci, kriva sem jaz, ker nisem znala reči ne (še vedno včasih ne znam) in si nisem sprejela tveganja zato, da bo nekdo nekaj naredil namesto mene. Enkrat sem poslala moža v trgovino po šampon, po pol ure je prišel nazaj brez šampona, ker točno tega, ki sem ga želela, ni bilo. Resnica je, da si nisem prav zapomnila imena, ker mi to ni bilo pomembno v trenutku pranja las, ker sem razmišljala o drugih stvareh. Nisem mu dala priložnosti, da bi se naučil, ni bilo prostora za napake in spet sem vse breme pojedla jaz.

Včasih bi si želela, da bi svoje možgane povezala s printerjem in natisnila slikico izdelka, ki ga vidim v glavi, da mi ne bi bilo potrebno razlagati. Najbrž tudi ti.

Počutila sem se kot voda pred vreliščem, samo še malo temperature, eno neumno vprašanje npr. kje je kačap in bom eksplodirala.

Prišel je trenutek, ko mi je partner rekel da je dovolj. Nič ne bo narobe, če si en večer privoščimo dostavo. In smo si jo. Embalaže za enkratno uporabo sem odvrgla v smeti, se stuširala in odšla v posteljo. Vsi potrebujemo nekoga, ki nam postavi meje in nas ustavi.

Luč na koncu tunela

Moja rešilna bilka je bil mož, ki me je pri delu večkrat vprašal ali bom zmogla. Ali sem si naložila preveč. Na začetku sem bila samozavestna, potem pa nisem zmogla več. Vsak dan sem se bolj utapljala v delu in sama sebe ubijala od znotraj. Ko sem se sredi noči zbudila v morah, ker nisi bila prepričana, da sem nekaj naredila, sem vedela da je s mano nekaj hudo narobe.

Začela sem se pogovarjati sama s svojo notranjostjo. V trenutku nemoči sem si predstavljala situacijo, da pristanem zaradi izgorelosti v bolnišnici. Kako bodo stvari tekle naprej? Bodo ali pa ne bodo – to ne bo več pomembno. Zakaj mi je sedaj pomembno. Ponujenemu poslu sem ceno zvišala za 30 % kot bi jo sicer, in ga dobila. Zakaj, ker sem vredna veliko več kot si upam priznati.

Vsaka super moč ima svoje omejitve

Tisti, ki ste gledali serijo Heroes se bosta spomnili, da so se akterji s čudežnimi močmi, nanje morali navaditi. Preveč moči je povzročilo eksplozijo. Tako je tudi pri nas – mamah. Preveč dela nas pahne na rob, čeprav nas okolica hvali. Fajn je biti super mama, ampak ne za vsako ceno.

Težko je preseči lastne meje in si oprostiti eno uro brskanja po spletu brez pravega razloga ali toplo kavo s prijateljico. Zagotavljam ti, da izgorelosti ne boš opazila, dokler ne bodo začele pešati moči in boš na robu zloma. Ne dovoli si,da pride do tega in si že danes vzemi čas zase in se vprašaj kaj bi bilo drugače, če si ne bi vzela ure zase? Nič, delo bo počakalo, tvoje zdravje ne bo.