Porodna zgodba: Roditi v času koronavirusa

Moja porodna zgodba se je pričela 2.4.2020. Na ta dan sem od ginekologa prejela napotnico za indukcijo poroda zaradi zastoja rasti, kar zame ni bilo nič novega. Zaradi astme je tako kot Nik tudi Lan v zadnjem mesecu zaostajal z rastjo. Po navodilih ginekologa sem na dan prejema napotnice poklicala v porodnišnico in preverila kdaj lahko pridem. 

---

Dan pred porodom je bil zame stresen. Po stanovanju sem letela s krpo, oprala perilo do zadnje obleke in naredila ogromno TO-DO seznamov za očka, ki je zaradi korona virusa moral ostati doma. Noč pred najavljenim porodom nisem spala. Vzrok so bile skrbi in notranja napetost. Vedela sem, da bo porod drugačen. Čez vrata porodnišnice bom vstopila sama in rodila bom brez podpore partnerja.

Ob 7.30 sem prišla v porodnišnico Ljubljana, kjer mi je osebje že na vhodu namestilo pralno masko in me napotilo do sprejemne pisarne.  Okoli 8.00 sem že sedela v triaži in čakala CTG brez enega popadka. Med tem se poklepetala s puncami. Vse so morale pridobiti potrdilo da so COVID-19 negativne. Malo me je stisnilo. Še tega se mi je manjkalo, da mi rečejo naj se grem testirat, do večera čakam rezultate in vse skupaj prestavimo še za en dan. Na srečo nihče od zaposlenih ni omenilo testiranja, jaz pa tudi ne. Po polurnem CTG-ju je sledilo merjenje pritiska in pregled pri ginekologinji. Odprta sem bila že 4 cm. Po fensi modni preobrazbi v široko bolniško haljo in bele krokse sem odšla z medicinsko sestro v porodno sobo. Masko sem še vedno imela na sebi.

Do mene je pristopila starejša babica. Oblivali so me mešani občutki. Pogledala sem na uro..ok, ura je 10, mogoče mi uspe rojevati do druge izmene. Babica se je usedla poleg mene in skupaj sva šli čez papirje. Dovolila mi je, da snamem masko in tako lažje zadiham. Nekje vmes sem jo vprašala ali bo ves čas z mano. “Gospa, kam pa naj grem? Jaz sem ves čas tu” mi je rekla nekoliko odrezavo.

Že po nekaj minutah pogovora sem spremenila mnenje, ki sem si ga ustvarila ob prvem vtisu. Babica Jožica je izjemno topla in srčna oseba. Sledilo je predrtje ovojev in pregled materničnega vratu. Babici sem potožila, da me pregled zelo boli. In obljubila mi je, da mi bo s pregledi prizanesla kolikor bo mogoče. Namesto pregledov se je usedla poleg mene in me držala za trebuh, da je sama pod prsti začutila dolžino in jakost popadka. Bolečina se je začela stopnjevati. Babica me je opozorila, da ni prepričana ali bom dobila protibolečinska sredstva ali ne zaradi Covid- 19. Postala sem nemirna. Še tega se mi manjka, da bom rodila brez protibolečinskih sredstev. Zapustila me je za 5 minut, da se je pogovorila z zdravnico glede protibolečinskih sredstev in se vrnila z dobro novico. Izbrala sem ultivo, namestili so mi kanalček in počasi sem odplavala v svoj svet. Za smejalni plin je bilo že prepozno.

Po eni uri popadkov, ki je ob pogovoru z babico minila izjemno hitro, sem se vse bolj bližala treti fazi poroda – iztisu. Babici sem razlagala, da me boli in ne bom zdržala ona pa mi je rekla, da ve, da boli kot sam hudič, ampak bova zmogli. Samo poslušati moram njen glas, ker je to zelo pomembno. Po njenih navodilih sem se prijela za rob postelje in 3.4.2020 ob 13.08 po eni uri in 40 minut zaslišala Lanov jok. Babica je po prerezu popkovine Lana položila na moj prsni koš, umiril se je. Nato so ga odnesli in obrisali.

Izgubila sem občutek za čas, ampak medtem je minilo že pol ure in posteljica se še vedno ni porodila. V sobo je prišlo približno kar nekaj osebja se postavilo v krogu okoli mene. Zdravnica je začela razlagati, da se posteljica ne odlušči in se ob pritisku na moj trebuh trga, tako da bodo poizkusili z ročnim iztisom. Jaz sem vmes nekaj spraševala, ampak nihče mi ni odgovarjal. Mogoče me tudi zaradi ultive niso razumeli. Začeli so pritiskat na trebuh – ni bolelo. Naenkrat je gmota zletela iz mene. “Pa nam je uspelo”. Sem ponosno rekla, nakar se je začela panika. Ni se odluščila posteljica ampak ogromna količina krvi. Prizor je bil grozljiv. Krvave noge, krvavo osebje in kri po tleh. Takoj so poklicali anesteziste. Spomnila sem se navodil iz materinske šole, da med porodom ne smeš jesti, sicer v primeru anestezije sledi praznjenje želodca. In vesela sem bila, da si med porodom nisem privoščila čokoladic in sendviča, ki sem ga imela sabo. Vse je potekala hitro. Po namestitvi uspavalne maske so me že zbudili z besedami, da smo končali in je bilo ročno luščenje placente uspešno.

V porodni sobi sem ostala še 3 ure, nato so me odpeljali na oddelek. Namesto treh oseb sva bili v sobi samo dve in večerjo sva morali pojesti izmenično. Najprej ena, potem druga, da bi zagotovili čim manjšo verjetnost prenosa virusa. Tudi nega otroka je potekala ločeno. Lana je preoblačila in umivala druga sestra kot je cimrinega.

V porodnišnici sem ostala dva dni. Verjameš ali ne, tiste 2 dni nisem potrebovala obiskov. Lanu sem se v celoti posvetila.

V nedeljo, po kosilu sem prejela odpustnico za domov. Zaradi koronavirusa nihče od obiskovalcev ne sme v porodnišnico, zato so mi lupinico pustili pri vratih, sestra jo je prevzela mi jo prinesla v sobo. Skupaj sva Lana pripravili na odhod. Oblekla sem ga v čudovita oblačila, ki jih je samo zanj zašila ustvarjalka šivček. Medicinska sestra je odnesla lupinico z Lanom in torbo do avta in odšli smo domov.

Pohvalila bo porodnišnico Ljubljana. Kljub izrednemu stanju sistem odlično deluje. Osebje je zelo prijazno, celo bolj kot prvič. V porodni sobi nudijo popolno podporo, kljub odsotnosti partnerja. Ves čas sem imela občutek, da me obdajajo ljudje na katere se lahko popolnoma zanesem. Vsak kanček strahu je odveč.